»Učitelj, želiva, da ... «, Učitelj, »daj nama, da ... «
Morda si to ne priznamo, a kakor Janez in Jakob govorimo velikokrat tudi mi. Vsaj ko se obračamo na Boga. Mene so njune besede spomnile na moje molitve.
Morda ne molite več. Pa ne zato, ker ne bi znali. Tudi ne zato, ker nimate časa. Molili ste, gotovo, vsaj kot otroci, ker vsi otroci molijo. Če ne molite več ali če ne molite redno, je to zato, ker se vam molitev verjetno ne zdi potrebna, saj se imate sami za dovolj močne, ali pa ker niste videli (ali nočete videti) trenutkov in situacij, ko ste šibki. Ali pa je to tudi zato, ker ste nekoč molili, pa niste dobili tega, kar ste v svojih molitvah prosili in se vam zdi tako molitev samo izguba časa in praznoverje. Ali pa so vas tega naučili drugi, ker se pravi, da je molitev nekaj, kar se ne počne, če želi človek pred drugimi izgledati sodoben in inteligenten.
Gotovo obstajajo še drugi razlogi kot ti, ki sem jih naštel, ker jih je verjetno prav toliko, kolikor je ljudi, ki ne želijo moliti. Eno pa je skupno vsem – da ljudje ne molijo, ker se jim zdi molitev neživljenjska. To pa je zato, ker molitve ne razumemo. Kot Zebedejeva sinova namreč mislimo, da je molitev naročanje opravil, ki jih želimo od Boga. Kot so tudi naši odnosi večkrat iskanje lastnega zadoščenja ali servis naših občutkov, želja in potreb.
Toda na srce bi vam rad položil misel danskega filozofa Kierkegaarda: »Naloga molitve ni v tem, da bi vplivala na Boga, temveč bolj to, da bi spremenila tistega, ki moli.«
Ponovimo še enkrat: človek potrebuje ljubezen. In samo iz ljubezni lahko ljubi. Če torej želimo živeti in ljubiti, moramo čutiti, da smo ljubljeni in da nas ljubi Bog. Da pa bi to začutili, moramo moliti. In če ne čutimo ljubezni Boga in če zato ne moremo ljubiti, je to zato, ker smo nehali moliti.
O tem se pogovarjamo, ko govorimo o molitvi: o odnosu, o ljubezni med Bogom in človekom. O našem prvem odnosu. O segmentu našega življenja, ki je ključno za to, da kot človek preživim. Ne o servisu, ne o trgovini, ne o sužnjelastništvu ... O ljubezni. In če govorimo o ljubezni, potem ni treba veliko razlagati, da Bog v tem odnosu nikoli ne ravna samovoljno ali iz kaprice, ampak vedno v skladu s tem, kar mu narekuje ljubezen. Da, tudi takrat, ko ne usliši molitve. Lahko smo gotovi, da nekdo, ki nekoga ljubi, vedno naredi to, kar je za nekoga najboljše. In vemo, da to ni nujno to, kar prosi človek.
Zato je to odnos, v katerem ni gospodovanja, ampak služenje – pri čemer Bog služi človeku, tako da mu daje življenje, človek pa Bogu, tako da sprejema, kar mu ta daje. Kot zgled se postavi kar Jezus sam. Ni prišel, da bi mu stregli, da bi mu torej bilo u-streženo, temveč da bi on stregel, da bi on u-stregel Bogu in s tem ljudem – in nenazadnje tudi sebi.
Tak je Jezusov odgovor. Da bi vedeli, kako moliti. Morda besede niti ne bodo potrebne. Saj je molitev bolj poslušanje kot govorjenje, bolj učenje kot poučevanje Boga.
*
Morda si to ne priznamo, a kakor Janez in Jakob govorimo velikokrat tudi mi. Vsaj ko se obračamo na Boga. Mene so njune besede spomnile na moje molitve.
Morda ne molite več. Pa ne zato, ker ne bi znali. Tudi ne zato, ker nimate časa. Molili ste, gotovo, vsaj kot otroci, ker vsi otroci molijo. Če ne molite več ali če ne molite redno, je to zato, ker se vam molitev verjetno ne zdi potrebna, saj se imate sami za dovolj močne, ali pa ker niste videli (ali nočete videti) trenutkov in situacij, ko ste šibki. Ali pa je to tudi zato, ker ste nekoč molili, pa niste dobili tega, kar ste v svojih molitvah prosili in se vam zdi tako molitev samo izguba časa in praznoverje. Ali pa so vas tega naučili drugi, ker se pravi, da je molitev nekaj, kar se ne počne, če želi človek pred drugimi izgledati sodoben in inteligenten.
Gotovo obstajajo še drugi razlogi kot ti, ki sem jih naštel, ker jih je verjetno prav toliko, kolikor je ljudi, ki ne želijo moliti. Eno pa je skupno vsem – da ljudje ne molijo, ker se jim zdi molitev neživljenjska. To pa je zato, ker molitve ne razumemo. Kot Zebedejeva sinova namreč mislimo, da je molitev naročanje opravil, ki jih želimo od Boga. Kot so tudi naši odnosi večkrat iskanje lastnega zadoščenja ali servis naših občutkov, želja in potreb.
Toda na srce bi vam rad položil misel danskega filozofa Kierkegaarda: »Naloga molitve ni v tem, da bi vplivala na Boga, temveč bolj to, da bi spremenila tistega, ki moli.«
Ponovimo še enkrat: človek potrebuje ljubezen. In samo iz ljubezni lahko ljubi. Če torej želimo živeti in ljubiti, moramo čutiti, da smo ljubljeni in da nas ljubi Bog. Da pa bi to začutili, moramo moliti. In če ne čutimo ljubezni Boga in če zato ne moremo ljubiti, je to zato, ker smo nehali moliti.
O tem se pogovarjamo, ko govorimo o molitvi: o odnosu, o ljubezni med Bogom in človekom. O našem prvem odnosu. O segmentu našega življenja, ki je ključno za to, da kot človek preživim. Ne o servisu, ne o trgovini, ne o sužnjelastništvu ... O ljubezni. In če govorimo o ljubezni, potem ni treba veliko razlagati, da Bog v tem odnosu nikoli ne ravna samovoljno ali iz kaprice, ampak vedno v skladu s tem, kar mu narekuje ljubezen. Da, tudi takrat, ko ne usliši molitve. Lahko smo gotovi, da nekdo, ki nekoga ljubi, vedno naredi to, kar je za nekoga najboljše. In vemo, da to ni nujno to, kar prosi človek.
Zato je to odnos, v katerem ni gospodovanja, ampak služenje – pri čemer Bog služi človeku, tako da mu daje življenje, človek pa Bogu, tako da sprejema, kar mu ta daje. Kot zgled se postavi kar Jezus sam. Ni prišel, da bi mu stregli, da bi mu torej bilo u-streženo, temveč da bi on stregel, da bi on u-stregel Bogu in s tem ljudem – in nenazadnje tudi sebi.
Tak je Jezusov odgovor. Da bi vedeli, kako moliti. Morda besede niti ne bodo potrebne. Saj je molitev bolj poslušanje kot govorjenje, bolj učenje kot poučevanje Boga.
*
Bravo, čestitam, že dolgo nisem prebrala tako dobrega zapisa,tisti ponovimo še enkrat ,...je edinstven.
OdgovoriIzbrišiLink bom posredovala na spletno stran molitev, naj nagovori še koga.