Preskoči na glavno vsebino

Pusti in pridi

Veste, kaj se je danes zgodilo? Natanko to, kar se je zgodilo s tistimi štirimi učenci med njihovo vsakdanjo službo. Ste slišali? Niste?

Rečeno je bilo: »Pusti vse skupaj in pojdi za mano!«

Če ne slišimo tega stavka vsak trenutek, ampak res vsak trenutek svojega življenja, potem ne razumemo evangelija. Še enkrat se moramo spomniti: evangelij ni grožnja, evangelij ni vklenitev v zapovedi in prepovedi, evangelij ni zapor, evangelij je svoboda – pustiti vse skupaj in samo iti za njim.

Seveda boste protestirali: »Toda mi imamo toliko skrbi, mi moramo vse urediti, mi moramo poskrbeti za otroke in starše in za družino ...« Radi imamo zapovedi in prepovedi, da. Neko lažno varnost nam dajo. Radi imamo, da nam kdo ukazuje, pa naj bodo to vsakdanji dogodki, služba, skrbi, obveznosti, dolžnosti, ljudje, ki baje ne morejo brez nas, in še kaj. In toliko smo navajeni raznih bremen, da si bomo verjetno tudi današnje Jezusove besede naložili na pleča in hodili isto pot naprej, vedno bolj utrujeni od krščanstva in življenja, dokler se nam ne bo dokončno strgalo.

A spreobrnjenje ni še ena od stvari, ki bi si jih morali naložiti kot življenjsko nalogo, še ena obveznost, ki nam bo napolnjevala dan, ki ima že tako preveč vsega. Ne. Spreobrnjenje je vera. Vera pa je prepustiti svoje življenje Bogu. Ali če rečem drugače: pustiti mreže in čoln in očeta in iti za njim.

Kristjanova edina skrb je iti za njim. Pustiti vsa druga bremena in iti za njim.

Seveda to ne pomeni, da moramo postati nekdo, ki ga nič ne briga, ki ne sprejema nobene odgovornosti in službe. Nikakor. Celo nasprotno. Služba kristjana, verujočega, torej tistega, ki se spreobrača, je živeti življenje, kakršno je. A živeti življenje, ne skrbi. Živeti ljubezen, ne obveznosti. Živeti delo, ne profit. Živeti svoje poslanstvo, a ne živeti zaradi njega. Živeti, torej. Živeti v zavesti, da smo v rokah nekoga, ki nas ima rad.

Spreobrniti se torej pomeni verovati mu. Verovati, da je on tisti, ki nas ima rad in da v službi te svoje ljubezni skrbi za nas in namesto nas. Da tega ni treba nam.

Morda je to za koga pohujšljivo, predrzno, morda za koga nekaj, kar nima realne osnove. Ampak to je vera: ne voditi, ker ne znamo in ne zmoremo, ampak iti za njim. V tem je svoboda – ker smo svobodni samo tedaj, kadar se pustimo ljubiti.

Komentarji

  1. Super napisano. To je to. Zdaj bolj razumem. Prej tega odlomka nekako nisem znala v polnosti povezat s svojim življenjem. Jezus se mi je zdel preveč zahteven.

    OdgovoriIzbriši
  2. Sej je še zmjrej zahtevn, samo na drugačen način ku mi mislimo - zahteva, da mu vse izročimo, svoje bitje z vsem, dobrim in slabim. Res je to spreobrnjenje. Na ta način se namreč Bogu odpremo, ga povabimo v svoje življenje, v svoje odnose. In je res, da ni neka naloga, ampak v vse to prinese odrešenje. Zapovedi (danes so morda še drugačne 'zapovedi', ki človeka bremenijo) in podobne reči pa tudi res lahko služijo kot krinka ali izgovor. Jezus pokaže, da ima ta posoda vsebino, in to kakšno! Z Jezusovim prihodom in nastopom se je Božji čas popolnoma prepletel, lahko bi celo rekli, poročil, s človeškim. To je tista nova zaveza. Lepo razmišljanje.

    OdgovoriIzbriši
  3. Čudovit zapis.
    Pustiti vse in iti za Njim.
    Takšen način življenja pomeni večno mladost, pomeni večno novost evangelija. Vsak dan, vsak trenutek znova-nov začetek.
    Pustiti vse. Popolna nenavezanost. Na priznanja, nazive, zahvale, zavračanja, uničenja, neuspehe.
    Imeti ves čas pred očmi: iti za Njim. Biti z Njim.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j