Preskoči na glavno vsebino

Na začetek

Večina strokovnjakov pravi, da je treba takrat, ko se v človeku zgodi kriza, ko se mu stvari zdijo nesmiselne in pretežke, ko se v sebi in svojih odnosih ne prepozna več, vrniti na začetek. Na izvir. In tam poiskati razloge, zaradi katerih smo stopili v odnos, na pot, se jih razveseliti in se zaradi njih ponovno odločiti. V zakonu je treba kreniti na tisto prvo pravo občutje ljubezni in na poroko ter na razloge zanjo. V duhovništvu na dan posvečenja in nove maše. V kateremkoli odnosu do točke, ki nas je prepričala, da je zanj vredno dati svoj čas, svojo pozornost, svoje življenje.

Vrnimo se na začetek. Morda smo pozabili, kdo smo in zakaj smo tu.

Vrnimo se na začetek (Markovega) evangelija. S čim se začne »dobra novica«? Kaj je tisti ključ, s katerim lahko vstopimo v evangelij, da ga razumemo, da ga sprejmemo, da ga želimo živeti? S tem začetkom sovpada tudi začetek mojega evangelija, moje krščanske zgodbe. S čim se je začelo? Zakaj smo šli za Gospodom? Zakaj smo postali kristjani? Kaj je tako razveselilo in spodbudilo naše starše, da so nas prinesli h Gospodu?

Na začetku vsega je stavek, ki ga ne smemo prezreti, ki ga ne smemo pozabiti nikdar:

»Ti si moj sin, ljubljeni! Ti si moja hči, ljubljena!«

»Ti si moj sin, moja hči! Moj si! In rad te imam!« Slišite ta stavek z začetka našega življenja? Mar nam ne daje neko neovrgljivo gotovost? Zavest, da nas je nekdo neskončno vesel? Zavest, da nekomu pripadamo in da pripadamo nekomu, ki nas ima rad? Zavest, da nas bo imel rad kljub vsemu, kar se bo z nami zgodilo?

Na tem stoji naše življenje. S tem se je začelo. S tem glasom, ki ni samo glas naših staršev, temveč še veliko bolj glas našega Boga. To je osnova. To je temelj. Če temu ne verjamemo, potem je naše življenje, potem je naš evangelij, naše krščanstvo brez temelja. Brez smisla. Nesmiselno ga je živeti, nesmiselno ga je oznanjati, če ne poznamo tega stavka, če ga ne občutimo, če mu ne verjamemo. Če ne vemo, da smo Božji ljubljeni sinovi in hčere. Brez tega se evangelija ne da razumeti. Brez tega se ga ne da živeti. In upam si reči: brez tega se ne da verovati, niti upati, niti ljubiti.

Ker je to izvir, iz katerega se hrani naše življenje.

A tudi če ne verjamete, tudi če ne živite tega, ste še vedno »njegovi ljubljeni«. In ko boste to v svojem življenju slišali in občutili, ko boste začeli temu verjeti, ste na začetku nečesa novega. Nečesa, čemur pravimo »dobra novica«. Dobra prihodnost. Ker je polna prisotnosti, bližine, upanja.


Komentarji

  1. Dan je čudovit, kuham dobro kosilo,...
    Otroco so zdravi, mož tudi. Radi se imamo.
    Kljub temu me je preganjal nek nemir.
    Kako je to možno?
    Morda moram samo slišati :"moja ljubljena hči."

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.