Preskoči na glavno vsebino

Pusti in pridi

Veste, kaj se je danes zgodilo? Natanko to, kar se je zgodilo s tistimi štirimi učenci med njihovo vsakdanjo službo. Ste slišali? Niste?

Rečeno je bilo: »Pusti vse skupaj in pojdi za mano!«

Če ne slišimo tega stavka vsak trenutek, ampak res vsak trenutek svojega življenja, potem ne razumemo evangelija. Še enkrat se moramo spomniti: evangelij ni grožnja, evangelij ni vklenitev v zapovedi in prepovedi, evangelij ni zapor, evangelij je svoboda – pustiti vse skupaj in samo iti za njim.

Seveda boste protestirali: »Toda mi imamo toliko skrbi, mi moramo vse urediti, mi moramo poskrbeti za otroke in starše in za družino ...« Radi imamo zapovedi in prepovedi, da. Neko lažno varnost nam dajo. Radi imamo, da nam kdo ukazuje, pa naj bodo to vsakdanji dogodki, služba, skrbi, obveznosti, dolžnosti, ljudje, ki baje ne morejo brez nas, in še kaj. In toliko smo navajeni raznih bremen, da si bomo verjetno tudi današnje Jezusove besede naložili na pleča in hodili isto pot naprej, vedno bolj utrujeni od krščanstva in življenja, dokler se nam ne bo dokončno strgalo.

A spreobrnjenje ni še ena od stvari, ki bi si jih morali naložiti kot življenjsko nalogo, še ena obveznost, ki nam bo napolnjevala dan, ki ima že tako preveč vsega. Ne. Spreobrnjenje je vera. Vera pa je prepustiti svoje življenje Bogu. Ali če rečem drugače: pustiti mreže in čoln in očeta in iti za njim.

Kristjanova edina skrb je iti za njim. Pustiti vsa druga bremena in iti za njim.

Seveda to ne pomeni, da moramo postati nekdo, ki ga nič ne briga, ki ne sprejema nobene odgovornosti in službe. Nikakor. Celo nasprotno. Služba kristjana, verujočega, torej tistega, ki se spreobrača, je živeti življenje, kakršno je. A živeti življenje, ne skrbi. Živeti ljubezen, ne obveznosti. Živeti delo, ne profit. Živeti svoje poslanstvo, a ne živeti zaradi njega. Živeti, torej. Živeti v zavesti, da smo v rokah nekoga, ki nas ima rad.

Spreobrniti se torej pomeni verovati mu. Verovati, da je on tisti, ki nas ima rad in da v službi te svoje ljubezni skrbi za nas in namesto nas. Da tega ni treba nam.

Morda je to za koga pohujšljivo, predrzno, morda za koga nekaj, kar nima realne osnove. Ampak to je vera: ne voditi, ker ne znamo in ne zmoremo, ampak iti za njim. V tem je svoboda – ker smo svobodni samo tedaj, kadar se pustimo ljubiti.

Komentarji

  1. Super napisano. To je to. Zdaj bolj razumem. Prej tega odlomka nekako nisem znala v polnosti povezat s svojim življenjem. Jezus se mi je zdel preveč zahteven.

    OdgovoriIzbriši
  2. Sej je še zmjrej zahtevn, samo na drugačen način ku mi mislimo - zahteva, da mu vse izročimo, svoje bitje z vsem, dobrim in slabim. Res je to spreobrnjenje. Na ta način se namreč Bogu odpremo, ga povabimo v svoje življenje, v svoje odnose. In je res, da ni neka naloga, ampak v vse to prinese odrešenje. Zapovedi (danes so morda še drugačne 'zapovedi', ki človeka bremenijo) in podobne reči pa tudi res lahko služijo kot krinka ali izgovor. Jezus pokaže, da ima ta posoda vsebino, in to kakšno! Z Jezusovim prihodom in nastopom se je Božji čas popolnoma prepletel, lahko bi celo rekli, poročil, s človeškim. To je tista nova zaveza. Lepo razmišljanje.

    OdgovoriIzbriši
  3. Čudovit zapis.
    Pustiti vse in iti za Njim.
    Takšen način življenja pomeni večno mladost, pomeni večno novost evangelija. Vsak dan, vsak trenutek znova-nov začetek.
    Pustiti vse. Popolna nenavezanost. Na priznanja, nazive, zahvale, zavračanja, uničenja, neuspehe.
    Imeti ves čas pred očmi: iti za Njim. Biti z Njim.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj