Preskoči na glavno vsebino

Dom

Mnogo ljudi, posebno mladih, išče dom. Dva izmed njih sta tudi učenca v evangeliju. Prvo vprašanje, ki sta ga zastavila Jezusu, je bilo: »Kje stanuješ?« Spraševala sta v bistvu to, kar sprašuje, kar hrepeni vsak izmed nas: po prostoru popolne sprejetosti in varnosti, ljubljenosti in spoštovanja. Jezusa nista spraševala po modrosti, tudi ne po karieri, niti po materialni brezskrbnosti. Želela sta si dóma: skupnosti z njim, njegove bližine in pozornosti. Želela sta si drugačnega učitelja, učitelja življenja, ne črke. Učitelja, ki bi ju učil s svojim življenjem.

Verjetno sta že večkrat poskušala, pa ni šlo. A Jezus je bil drugačen: »Pridita in bosta videla.« Videla, na lastne oči sta se prepričala, s svojimi ušesi sta slišala, s prsti otipala, z usti okusila in povonjala evangelij. Na Jezusovih rokah je bil napisan, na njegovem pozdravu, v kruhu in vinu, v njegovi gostoljubnosti, v skrbno pripravljeni večerji, v pozornem poslušanju, v njegovi zahtevnosti in privlačnosti, z njegovo ljubeznivostjo pobarvan.

Kako drugačen nauk od ostalih! Nauk, ki je bil tako resničen, ki je bil tako oprijemljiv, ki se je tako dotikal učencev in njunega življenja, da ju je spremenil. Kajti Jezus je živel, kar je učil. In je učil, kar je živel. Zato je bil njegov evangelij tako življenjski: ker ga je pisal, ker ga je pridigal s konkretnimi situacijami, skozi vsakdanje človekove razmere, probleme, odločitve, tehtanja in stiske. Ker so bile njegove besede rojene med mizo in posteljo, med šolo in igro, med službo in domom, med srcem in glavo.

Veliko se ubadamo s tem, zakaj naši mladi bežijo iz cerkva. Odgovor je zelo preprost. Naša vera, naš evangelij ni življenjski. Naši mladi nimajo pojma, kaj naj počnejo s svojo vero. Ker je vera knjig in učbenikov, a daleč od življenja. Omejili smo jo na cerkev in mašo, na ponavljanje starih obrazcev, na obrede, ki jih opravimo samo zato, ker je pač taka navada.

To ni vera. To ni evangelij. Pravzaprav niti bleda senca tega, zaradi česar sta učenca ostala pri Jezusu. Evangelij namreč niso samo Jezusove besede, so tudi Jezusova dejanja, je Jezusova ljubezen, je njegovo odpuščanje, sprejemanje, opominjanje, upanje ... je Jezusovo življenje. In če evangelij ni naše življenje, potem to sploh ni evangelij.

Kajti evangelij je tisto, kar sta občutila prva Jezusova učenca. Evangelij je dom, je bližina Boga, ki ga bodo ljudje spoznali po naših besedah, rokah, nogah, ko bomo govorili o tujih delavcih in njihovih plačah, ko bomo prišli navzkriž s sosedom, ko bomo imeli več kot naš bližnji, ko se bomo odločali med ugodnim in pravilnim, ko se bomo soočali z bolečinami, trpljenjem in smrtjo, ko bomo šibkejši in ko bomo močnejši, ko nas bo nagon silil k maščevanju in dogodki h goljufanju, ko bomo v precepu, ko bomo molili, ko bomo praznovali, ko bomo na plaži, v gostilni in v cerkvi.

Evangelij se piše s krvjo, ne s črnilom.


Komentarji

  1. Z vami se ne bi mogla bolj strinjati - sem tudi sama doživela to vero učbenikov in knjig. Verjetno je to tudi razlog, da sem prenehala zahajati v cerkev oz. grem vsake toliko časa le še zato, da pri jutranji maši pomagam "upokojenskem" zboru, če sem med vikendom slučajno doma.
    (Glavni razlog pa je verjetno bil, da nam je prejšnji župnik začel razlagati, da so stvari kot joga in pilates zviti načini za zvabljanje kristjanov v drugo vero. Oprostite, ampak to mi je pa preprosto paranoično.)

    Po mojem mnenju vera ni le v tem, da znaš vse molitvene obrazce; očitno je nekaj narobe, če je treba mlade prisiliti, da hodijo k maši, z liturgičnimi zvezki in "listki". Če vprašate mene, je ključ do nas, mladih, aktivno ukvarjanje z nami, učenje nauka v resničnem življenju in ne teorije v učilnici. Peljite nas v vrtec, v dom starostnikov, kamorkoli. Glavno, da vidimo dobra dela in v končni fazi evangelij v praksi.

    lp :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ko Jezus postane moj Dom, ga nosim vedno s seboj – On me nosi. Kamor koli grem, je dom v meni. Izdajstva, prevare, zahrbtnosti me ne morejo zlomiti, ker se vedno lahko vrnem v najgloblje središče, kjer me čaka On, ki tolaži, opogumlja, vrača vero vase, v ljudi. Omogočim mu, da dela čudovite stvari tam, kjer se je zdelo, da ničesar več ni. Aleluja!

    OdgovoriIzbriši
  3. Kaj pa če smo skozi vse to izgubili Jezusa oz. srce, kjer naj bi On imel dom. Zanimivo, nagovarjam ga z veliko začetnico, pa ga ne poznam.

    OdgovoriIzbriši
  4. Učitelja življenja sta učenca že imela, saj sta bila učenca Janeza Krstnika. Ja, Jezusov nauk je bil in je drugačen, ker ni le nauk, ampak je 'nauk z oblastjo'. 'Jezus je Gospod', kakor pravi ena od prvih veroizpovedi, Odrešenik, ki pride med nas in odpušča grehe, to pa dela po Cerkvi, po svojih duhovnikih, pa če s(m)o le-ti takšni in drugačni. Evangelij je vedno 'et-et' (in-in), v sebi združuje več razsežnosti. Je tudi v učbenikih in knjigah, če mislimo na cerkveni nauk, je tudi v sociali, na najvišji način pa v zakramentih - med štirimi zidovi in izven njih. Odgovor na beg mladih je hkrati preprost in skrivnosten, vsekakor pa ne enostaven in ga ni moč zreducirati le na 'življenjskost' vere in evangelija. Pazimo, da vere in evangelija ne bi skrčili le na socialni nauk in 'Imejmo se radi'. Lahko bi napisal še marsikaj, kar se mi je utrnilo ob branju teh misli, a bodi dovolj. Kljukica na dobro zgolj zaradi razmišljanja, ki ga sproži, kajti zapisano je neka določena stran vere in evangelija, ki pa ne more veljati tudi splošno, če ne upošteva vseh vidikov. Vera in evangelij sta tudi nonice, ki še vedno redno zahajajo v cerkev in molijo rožne vence. Kakor je učil sv. Benedikt pa morata v Cerkvi sobivati karizma in struktura.

    OdgovoriIzbriši
  5. Jezus živi! Če želim bivati z Njim, če si želim postati kot On, potem bom neprestano premišljeval o Njem in iskal Njegovo bližino. Premišljevanje Božje besede, ki nam je dana v Svetem pismu, udeležba pri sveti maši in zakramentalna združitev z evharističnim Jezusom ter dejavno krščansko življenje je najboljši način za rodovitno sobivanje in sodelovanje z Bogom v vsakdanjem življenju. Se pa strinjam, da je ta pot na trenutke zelo težka, naporna in nepriljubljena, kar današnje mlade in manj mlade odvrne od tega, da bi ji v polnosti sledili in vztrajali na njej.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.