Vsi sveti niso dan mrtvih, ampak živih ljudi. Ljudi, polnih življenja. Ljudi, odpornih na smrt in kar je še njenega na tem svetu. Ljudi, ki so postali ljudje.
Dan živih ljudi. Ljudi, kakor sva jaz in ti, oziroma midva, kakršna šele bova.
Bolj kot si mislimo, je tale praznik konkreten razmislek o življenju, ne toliko o smrti. O smrti se namreč ne znamo pogovarjati, ne znamo je prav razumeti, dokler ne znamo prav živeti. Kdor namreč prav živi, bo slejkoprej spoznal, da je pravo življenje pravzprav neuničljivo, da je življenje večno. In da je zato večen človek, v kolikor živi.
Ta stavek od nas terja, da bomo, ko bomo naslednjič korakali po našem svetu, ko bomo naslednjič odprli TV in se zazrli v toliko in toliko obrazov in življenjskih usod, ko se bomo naslednjič odločali o vrednotah svojega vsakdanjika, v resnici pred nami gledali človeka kot večnega človeka. Človeka, ki ima v sebi nekaj, kar ga dela toliko vrednega. Človeka, ki je vreden, tudi če je Bosanec, tudi če je musliman, tudi če je hudodelec, tudi če je nekdo, ki ne prenese mojega obraza.
V tem je namreč življenje: videti človeka in ga imeti za človeka. Kdor ni tega sposoben, ne zmore živeti. Kdor ni človek, ni živ, ampak mrtev.
Tako svetost ni nekaj oddaljenega, ampak nekaj tako konkretnega, da se dotika vsake moje misli, vsakega mojega diha, vsakega mojega koraka. Točno, dotika se mene v vsem, kar sem. In leži v meni kot nenehna zahteva: truditi se, spreminjati se, postajati človek. Da, biti človek, to je vsa moja pot, vsa moja svetost, vsa moja večnost. V tem je tudi moj blagor, moja sreča, moj uspeh, moj mir.
Blagor tistim, ki so ljudje, in to za vsako ceno. Zakaj Bog je v njih in smrt jim ne bo mogla do živega.
***
Dan živih ljudi. Ljudi, kakor sva jaz in ti, oziroma midva, kakršna šele bova.
Ta stavek od nas terja, da bomo, ko bomo naslednjič korakali po našem svetu, ko bomo naslednjič odprli TV in se zazrli v toliko in toliko obrazov in življenjskih usod, ko se bomo naslednjič odločali o vrednotah svojega vsakdanjika, v resnici pred nami gledali človeka kot večnega človeka. Človeka, ki ima v sebi nekaj, kar ga dela toliko vrednega. Človeka, ki je vreden, tudi če je Bosanec, tudi če je musliman, tudi če je hudodelec, tudi če je nekdo, ki ne prenese mojega obraza.
V tem je namreč življenje: videti človeka in ga imeti za človeka. Kdor ni tega sposoben, ne zmore živeti. Kdor ni človek, ni živ, ampak mrtev.
Tako svetost ni nekaj oddaljenega, ampak nekaj tako konkretnega, da se dotika vsake moje misli, vsakega mojega diha, vsakega mojega koraka. Točno, dotika se mene v vsem, kar sem. In leži v meni kot nenehna zahteva: truditi se, spreminjati se, postajati človek. Da, biti človek, to je vsa moja pot, vsa moja svetost, vsa moja večnost. V tem je tudi moj blagor, moja sreča, moj uspeh, moj mir.
Blagor tistim, ki so ljudje, in to za vsako ceno. Zakaj Bog je v njih in smrt jim ne bo mogla do živega.
***
Res je, ko sem danes zvečer stala pred grobom , nisem razmišljala o Matevžu, ker vem , da je dosegel mir. Razmišljala sem o sebi in svojem nemiru.
OdgovoriIzbrišiGotovo je to en vidik - v globino spoznati samega sebe. Težka zadeva, ki pa je nujna, da spoznavamo tudi bližnjega in Boga. Te vidike sem sam omenil pri nedeljski pridigi ob podobi Zaheja - on je namreč tisti nečlovek "par excellence".
OdgovoriIzbrišiodporni na smrt - dobra ideja.
OdgovoriIzbriši