Preskoči na glavno vsebino

Nekaj, kar ti zmiga telo in duha

Prejšnji petek je bil dan za v album. Zaradi lepote, seveda.

Prisluhnil sem vabilu svojega brata, da končno tudi letos kam kreneva v hribe. Nekam na novo, po lepoto dneva in jeseni in bratstva in ... še česa, kar bo prinesla pot (in ta vedno kaj lepega prinese).

Kam? Nekam bližje. Ni bilo toliko časa na razpolago, da bi se lahko podajala na hribe velikih številk in skalnatih previsov. In ja, tudi kondicija je omejila izbiro. :) Torej nekam bližje. To pa je tam okrog Tolmina.

Velika večina se poda na planino Razor in, če je pri moči in volji, še na kakšnega od vršacev, ki tvorijo prekrasen naravni amfiteater nad njo. Ostale poti ponavadi ostanejo samo domačinom in rednim obiskovalcem teh koncev, kar je naravno zagotovilo, da bo na kakršnikoli drugi poti več samote in miru - če si ga človek sploh želi. Midva sva si ga želela. Že tako ne marava preveč "romarskih" gora. Tiste bolj osamljene poti, a lepe in bogate tudi zaradi neobljudenosti, vedno prinesejo poln pehar lepot. In tudi tokrat se nisva motila.

Stala sva pred avtom v Tolminskih Ravnah in gledala, kam naj kreneva. Nazadnje sva se na idilično lepem travniku odločila, da pojdeva nekam, kamor še nisva šla. Planina Kal, od tam pa navzgor na Tolminski Migovec. Migovec, da naju zmiga.

Niti sekunde nama ni bilo žal izbire. Pot sprva vodi po pravljično lepem gozdu, še posebno v tem času, ko se zlato iz sonca obesi na liste bukev in v jutranjem soncu zažarijo kot napovedovalci neke onstranske lepote, ki nas še čaka. Pot primerna najinim kondicijskim razmeram, ki gre počasi navkreber in se mestoma popolnoma zravna, tako da lahko pogled povzdigneš kvišku in sapo porabiš tudi za kak vzdih ob krasoti gozda.

Ko se ločiva od zlatih krasot, dobiva drugo, ki naju spremlja preostanek poti. Na levi se odpre mogočen gorski masiv nad dolino Tolminke, tako da so Rdeči Rob, Vrh nad Peski in nazadnje tudi Krn kot na dlani. Prekrasna kulisa, ki ti daje občutek majhnosti, a sreče, da si lahko, kjer si. Med ruševjem se pot prevesi na zahodno stran in te po senci (če greš zjutraj) pripelje tik pod vrh, kjer se ti pogled odpre na celo Primorsko, na Predalpsko hribovje in na Julijske Alpe. Midva jih žal nisva videla, saj je Bohinj na gorski amfiteater vztrajno pošiljal meglo za meglo. Nič ne de, Krn, Kanin in Rombon so zadostovali. In pa tudi prijeten občutek, da sva izbrala pravi vrh: kopala sva se v soncu in svežem zraku.

Tako lepo, da bi človek napisal Veselega pastirja, če ga Gregorčič še ne bi.
Oznake:

Komentarji

  1. Helena13. 10. 10, 08:43

    Čudovite fotografije in zanimiv zapis vajine poti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni13. 10. 10, 12:42

    Lepo, da znata opazovati tudi s fotoaparatom in smo lepot deležni tudi mi "za mizo"!
    Hvala in lp!
    TT

    OdgovoriIzbriši
  3. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)13. 10. 10, 17:38

    Drugi bot se lohko ustavesta še v farovži na čaji al kafjeti :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Kaplan Marko13. 10. 10, 21:48

    @andrej: če n bi blo sile, bi se :)
    @helena in TT: :)

    OdgovoriIzbriši
  5. andreja15. 10. 10, 23:10

    Že nekaj časa berem vaše zapise. Vedno čudovito presenečate. Zavidam vam vašo blagost in mirnost, ki veje iz stavkov, tudi sedaj ko sem popolnoma zaspana, ne morem zaspati, moram povedati"Hvala , ker razmišljate na glas, za nas."
    Tudi sama bi rada pisala, pa me je strah.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več