Preskoči na glavno vsebino

O takih in drugačnih čudežih

Verjamem, da je v vsakem človeškem življenju skritih ogromno sporočil, ogromno znamenj. Recimo jim kar čudeži. Čudeži, ki jih prepogosto prezremo, ker menimo, da se nam zgodijo kar tako, mimogrede.

Veste, čudeži niso samo dobre stvari. Čudeži so včasih tudi zahtevne stvari, stvari, ki jih ne želimo sprejeti, ker menimo, da niso del našega življenja, da so krivične, da so zašle k nam pomotoma. Toda za človekovo pot, za njegovo življenje so zelo pomembne. Včasih še bolj pomembne kot dobre stvari.

Tu sem bom obregnil ob gobavost desetih mož. Predstavljam si, da so pred svojo boleznijo imeli marsikaj. Imeli so zdravje, verjetno tudi precej dober življenjski standard in status v družbi. Naenkrat je prišla ta velika stiska, ki jih je vrgla iz tega življenjskega toka, ki jih je izobčila iz družbe. Ljudje bi rekli, da so dobili svojo kazen. Jezus bi rekel, da so dobili priložnost, da se spremenijo, da preverijo svoje temelje, na katerih gradijo.

Priložnost? Da, morda prvič v življenju so dobili priložnost, da so začeli nekoga potrebovati, da so začutili, da življenje vsakega od nas ni namenjeno samo sebi, temveč tudi tistim, ki jih na svoji poti srečujemo, ki morda tudi nebogljeni ležijo v obcestnem jarku. Morda so prvič začutili, da morajo zaklicati: »Jezus, usmili se nas! Jezus, potrebujemo te!« Morda so prvič začutili, da človek ni sam in da mu prav to dejstvo prinaša olajšanje in odgovornost.

Rekel bom nerazumljivo stvar: ti možje so s svojo stisko dobili priložnost, da na novo postavijo svoje življenje, da ga naredijo bolj vrednega s tem, ko vanj vključijo drugega (s čimer mislim ljudi in tudi Boga). In so naredili prvi korak: začeli so računati na Boga. Za drugega, da bi videli in da bi se vrnili v hvaležnosti, pa jim je – razen enega – zmanjkalo. Verjetno zato, ker so stisko vzeli kot krivico, ne kot opomin.

To pomeni, da bodo nekoč gotovo spet gobavi, spet v stiski in bodo morali to narediti še enkrat. In potem morda še enkrat. In še enkrat. Nekateri ljudje to počnejo vse življenje. Vrtijo se v istem začaranem krogu, ki jim hoče sporočiti samo nekaj: če hočem, da ozdravim, moram ozdraveti najprej znotraj. Moram se spremeniti. Moram začeti gledati drugače. Moram spremeniti temelje, na katerih gradim. Moram se vrniti do Boga, ki je vstopil v moje življenje (morda tudi preko stiske), in videti in razumeti, kaj mi hoče povedati.

Če se to ne zgodi, potem noben čudež ne pomaga. Saj ne rešuje čudež, ampak vera, odločitev.
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)10. 10. 10, 09:26

    Fajn. Edino kaplan bo mral ratat špiro :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni10. 10. 10, 14:05

    Zakej se zmeri tolk najdem v teh tvojih nedeljskih mislih, de dobim občutek, ku de jih zame osebno pišeš ... :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več