Preskoči na glavno vsebino

Tredecim in Quatrain in Projection ...

Skladba je zasnovana v smislu variacij, ki se pojavljajo na področju tonskega barvanja, tempov, registrov, obrnjenih stavkov. V zaključku po ponovnem nastopu teme se v codi vsako glasbilo pojavi v svojem osnovnem načinu. Glasbila med seboj tako izoblikujejo interval čiste kvinte, melodija pa se razvija nedefinirano kot pritajen skrivnostni jok.
/.../
V skladbi, ki ima za ogrodje tako elementarno zasedbo, kot je godalni trio, je poskušal ustvariti glasbo, osvobojeno vseh oblikovnih spon tradicije. Poslušalca povabi v svet atonalnosti s sistematiziranim načinom pripovedi, ki temelji na dvanajsttonskem načinu kot eni od možnosti glasbe prihodnosti.
/.../
Skladba Tredecim, ki v latinščini pomeni trinajst, je nastala kot navdih na interval tridecime. To število ima tako v zahodni kot v vzhodni kulturi na simbolni ravni večinoma negativen pomen. S to skladbo je avtor hotel ovreči urok številke trinajst.
(iz koncertnega lista)

Ko bereš tak koncertni list, kaj lahko pričakuješ?


Ponedeljkovi večeri že nekaj let enkrat mesečno postanejo sinonim za lepoto, počitek duše in prostor za razmislek o marsičem. Zahajam na koncerte v Novi Gorici, kjer vedno znova organizirajo odlične koncerte, pri katerih pride do izraza človekova ustvarjalnost in dojemljivost za lepoto, pa tudi hrepenenje po njej. Vedno se jih veselim. So kot postanki lastovke na dolgih potovanjih.

Včeraj je bil dan za abonma. Gostje: Japonci iz Tokia (Ansambel Interactive Tokio). Program: nekaj posebnega, noben avtor skladb star več kot sto let. Vseeno nikdar ničesar ne odpišem a priori. Prisluhnem. Včeraj resnično s težavo. Skladbe, ki so jih izvajali, so bile bolj eksperimentiranje s tem, kaj zmorejo glasbila, in s tem, kaj zmorejo poslušalci še prenesti. Resnično, sam sem bolj trpel, kot pa užival. Ne samo, da so se toni po naključnem vrstnem redu sprehajali pred mojim glasbenim okusom in da so se mi ob nekaterih zvokih zasmilila glasbila, na katera so igrali, resnično sem tudi začel razmišljati, kaj naj bi bil namen take glasbe. Ustvarjati v človeku nelagodje? Opozoriti ga na kaj? Mu pokazati, kaj vse zmore "trivialna" pozavna? Ali ga navdušiti za raziskovanje glasbil?

Včasih človek molči in nič ne reče, ker si misli, da bo izpadel čudno, da ga bodo gledali kot kmeta, ki ne razume in ki mu je domača samo polenta z golažem. Vse bolj mi je jasno, da morda prav zaradi tega sodobna "kultura" postaja takšna, da je nabita z vso mogočo vulgarnostjo (s pikantnim golažem) in je primerna kvečjemu za šank ali pa je takšna, da je (skoraj) nihče ne razume. Lepota pa ... ? Kje je ostalo pa to?

Verjamem, da je tudi ta glasba nastala kot plod dolgega študija in globokega doživljanja vsega, kar glasba pomeni in prinaša. A če človek v vsem tem ne more najti osnovnega izraza glasbe, zaradi katerega je sploh nastala - zaradi človekove nagnjenosti k lepoti - potem je ali z glasbo ali s človekom (ali z obema) nekaj globoko narobe.

Toda, ali si sploh še želimo lepote?

Komentarji

  1. OK, sej lahko naredimo nekaj bolj svobodnega, ma more met neke korenine... Nekam bit usmerjeno... Zdi se nek nihilističen produkt, kar je problematično in zaskrbljujoče.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej