Preskoči na glavno vsebino

Tredecim in Quatrain in Projection ...

Skladba je zasnovana v smislu variacij, ki se pojavljajo na področju tonskega barvanja, tempov, registrov, obrnjenih stavkov. V zaključku po ponovnem nastopu teme se v codi vsako glasbilo pojavi v svojem osnovnem načinu. Glasbila med seboj tako izoblikujejo interval čiste kvinte, melodija pa se razvija nedefinirano kot pritajen skrivnostni jok.
/.../
V skladbi, ki ima za ogrodje tako elementarno zasedbo, kot je godalni trio, je poskušal ustvariti glasbo, osvobojeno vseh oblikovnih spon tradicije. Poslušalca povabi v svet atonalnosti s sistematiziranim načinom pripovedi, ki temelji na dvanajsttonskem načinu kot eni od možnosti glasbe prihodnosti.
/.../
Skladba Tredecim, ki v latinščini pomeni trinajst, je nastala kot navdih na interval tridecime. To število ima tako v zahodni kot v vzhodni kulturi na simbolni ravni večinoma negativen pomen. S to skladbo je avtor hotel ovreči urok številke trinajst.
(iz koncertnega lista)

Ko bereš tak koncertni list, kaj lahko pričakuješ?


Ponedeljkovi večeri že nekaj let enkrat mesečno postanejo sinonim za lepoto, počitek duše in prostor za razmislek o marsičem. Zahajam na koncerte v Novi Gorici, kjer vedno znova organizirajo odlične koncerte, pri katerih pride do izraza človekova ustvarjalnost in dojemljivost za lepoto, pa tudi hrepenenje po njej. Vedno se jih veselim. So kot postanki lastovke na dolgih potovanjih.

Včeraj je bil dan za abonma. Gostje: Japonci iz Tokia (Ansambel Interactive Tokio). Program: nekaj posebnega, noben avtor skladb star več kot sto let. Vseeno nikdar ničesar ne odpišem a priori. Prisluhnem. Včeraj resnično s težavo. Skladbe, ki so jih izvajali, so bile bolj eksperimentiranje s tem, kaj zmorejo glasbila, in s tem, kaj zmorejo poslušalci še prenesti. Resnično, sam sem bolj trpel, kot pa užival. Ne samo, da so se toni po naključnem vrstnem redu sprehajali pred mojim glasbenim okusom in da so se mi ob nekaterih zvokih zasmilila glasbila, na katera so igrali, resnično sem tudi začel razmišljati, kaj naj bi bil namen take glasbe. Ustvarjati v človeku nelagodje? Opozoriti ga na kaj? Mu pokazati, kaj vse zmore "trivialna" pozavna? Ali ga navdušiti za raziskovanje glasbil?

Včasih človek molči in nič ne reče, ker si misli, da bo izpadel čudno, da ga bodo gledali kot kmeta, ki ne razume in ki mu je domača samo polenta z golažem. Vse bolj mi je jasno, da morda prav zaradi tega sodobna "kultura" postaja takšna, da je nabita z vso mogočo vulgarnostjo (s pikantnim golažem) in je primerna kvečjemu za šank ali pa je takšna, da je (skoraj) nihče ne razume. Lepota pa ... ? Kje je ostalo pa to?

Verjamem, da je tudi ta glasba nastala kot plod dolgega študija in globokega doživljanja vsega, kar glasba pomeni in prinaša. A če človek v vsem tem ne more najti osnovnega izraza glasbe, zaradi katerega je sploh nastala - zaradi človekove nagnjenosti k lepoti - potem je ali z glasbo ali s človekom (ali z obema) nekaj globoko narobe.

Toda, ali si sploh še želimo lepote?

Komentarji

  1. OK, sej lahko naredimo nekaj bolj svobodnega, ma more met neke korenine... Nekam bit usmerjeno... Zdi se nek nihilističen produkt, kar je problematično in zaskrbljujoče.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.