Preskoči na glavno vsebino

Tudi slepa kura zrno najde ...

... ali pa tudi ne

V zadnjem letu sem se naučil treh čudnih stvari, ki jih v življenju še nisem srečal. Ampak ker se globoko strinjam s teorijo vseživljenjskega učenja, sem si zapisal nova spoznanja:
1. Ne koplji pregloboko, da ne zadeneš ob kako truplo.
2. Ni pomembno, kam pelje cesta, ampak kako ji je ime.
3. Zapravljaj, kolikor hočeš, saj krava ne bo crknila tebi, ampak sosedu.

Skozi te vznemirjenja polne nauke sem se prebil po čudnih zapletih v moji glavi. Zanje sem se namreč moral odpovedati marsikateri učni uri svojih mladih let. Pravila so se postavila na glavo, kultura tik pred osmrtnice, klofute so zamenjale pogovor in tigri komarje. Vsak dan je več podjetij v stečaju, vsak dan je več brezposelnih in vsak dan je več avtomobilov pred našim nakupovalnim centrom. Razumete? Jaz ne. Zato pa so ta nova tri pravila. Da bi našli zrno. Da bi našli resnico.

V bistvu je danes tako, da se brez teh pravil ne da preživeti. Brez plitvosti si nerazumljen, brez banalnosti si prezahteven, brez individualizma te izkoristijo. (Komur so te tri besede pretežke, naj se vrne na začetek in vnovič prebere vse tri nauke). A pravzaprav gre za drugo stvar, skrito nekje zadaj, na katero so pokazale ptičja, prašičja in še kakšna gripa, pa tudi vsa tri pravila, ki sem se jih naučil.

Ne vidimo, ne slišimo, ne razumemo. Mi smo ljudje novosti, ki živimo za trenutek. Trenutek spomina, trenutek ugodja, trenutek principa. Vse drugo je za na odpad. Temu lahko rečemo otopelost čutov, lahko najdemo še kako odlično, novo ime, lahko pa kar po domače rečemo, da je to slepota.

In rad bi se obesil na staro modrost, zapisano v naslovu, pa se bojim, da če so letos zamudili trije ledeni možje, tudi ta modrost pride kasneje. Morda prepozno. Vse je odvisno od tega, kdaj se bom naučil novih treh pravil.

Komentarji

  1. Ta zapis je totalno "art". In zato mi je všeč.

    Morda pa so to nova pravila naše družbe. Kopali so globoko in našli truplo / trupla. Relikt preteklosti? Prej bi rekel dediščina slehernega sodobnega Slovenca.

    Ulica? He he he, ta je dobra. In če se spomnim na uni pregovor: "nomen est omen" potem ni treba več pisati dalje! :)

    Koliko krav dnevno pocrka pri nas? Preveč! A še vedno imamo vsi sosede in sosedi imajo nas.

    Pred nakupovalnimi centri pa je logično, da je vedno več avtov saj brezposelni nimajo denarja in če je vse v "akciji", "izredno poceni" in "samo za vas!" ... se splača!

    p.s. se opravičujem za cinizem.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zanimiv zapis. Malo večkrat je treba premleti, a se da razumeti, kam pes taco moli. Družba je žal brez vrednot, kar vse skupaj naredi tako zmešano in postavlja na glavo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j