Preskoči na glavno vsebino

Nove tehnologije, novi odnosi - 2.

V spletnih odnosih ostati takšen, kakršen si? Pri vsem tem razmisleku nekaj zagotovo manjka: to smo mi sami, vpeti v filozofijo odnosov, ki je postala takšna, kakršno so narekovali mediji. Tako se v njih obnašamo z neko posebno etiko, s posebno »določenimi« pravili obnašanja, ki hkrati kličejo po samouveljavitvi in se skrivajo pred drugimi. Zanimivo? Smešno? Morda. Toda prav taki postajajo tudi odnosi, ki jih ne doživljamo preko ekrana. In v tem je mogoče najti največji primanjkljaj teh odnosov. V pojmu in izkušnji prijateljstva.

»Prijateljstvo je velika človeška dobrina, ki pa je brez končne vrednosti, če postane sama sebi namen. Prijatelji morajo drug drugega podpirati in spodbujati pri razvijanju darov in talentov, da bi jih lahko dali na razpolago človeški družbi.«

Je pri tem računalniška komunikacija v korist? Lahko da. Lahko pa se zgodi povsem nasprotno. In, resnici na ljubo, kljub vsem dokazom, ki jih lahko dobivam sam ali preko drugih izkušenj, tudi sam spoznavam, da se odnosi tam, kjer prevladuje »digitalna komunikacija«, skrčijo na SMS sporočila, na minimalizem sporočanja in individualizirani svet, v katerem ni prijateljstev, ampak jih nadomestijo znanstva. Taki odnosi pa več jemljejo, kot dajejo.

»Po prijateljstvih rastemo in se razvijamo kot ljudje. Pravo prijateljstvo že od nekdaj velja za eno največjih dobrin, ki jih človek lahko doživlja, zato moramo biti previdni, da pojma ali izkušnje prijateljstva ne bi nikoli razvrednotili. Žalostno bi bilo, če bi zaradi želje po vzdrževanju in razvijanju spletnih prijateljstev zanemarjali naše družine, sosede in tiste, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju v okviru službe, izobraževanja in prostega časa. Neurejena želja po virtualnih stikih posameznika lahko prikrajša za resnične in žive odnose in vnese neravnotežje v počitek, tišino in refleksijo, ki so potrebni za zdrav človeški razvoj.«

Ne razumimo narobe: virtualnost je v človekovo življenje vnesla veliko dinamike, ki človeka priganja k ustvarjalnosti in lahko tudi k trudu. Ima velik potencial, kot sem omenil na začetku. Toda vsaka stvar z velikim potencialom zahteva tudi veliko samorefleksije in odgovornega ravnanja. Veliko bolj kot kdajkoli prej namreč stojimo na dveh svetovih: prvem, v katerem smo, kar smo, in drugem, v katerem smo lahko to in še vse, kar si želimo biti, pa morda nismo. Sami lahko postanemo blago, ki se nudi, in ki se ceni samo po izgledu in številkah. »Ne smemo dopustiti, da bi nas prevarali tisti, ki nas vidijo samo kot potrošnike na trgu nediferenciranih možnosti, kjer izbira sama postane dobrina, novost nadomesti lepoto in subjektivna izkušnja izrine resnico.«

»Človeška srca hrepenijo po svetu, kjer ljubezen traja, kjer se darovi delijo, kjer se gradi edinost, kjer svoboda najde smisel v resnici in kjer v spoštljivem občestvu odkrivamo lastno identiteto. Naša vera se lahko odzove na ta pričakovanja, zato postanite njeni glasniki.« Kako to storiti, pa mora odkriti vsak med nami sam.

Komentarji

  1. Jaz še vedno prisegam na osebna prijateljstva. Tako da vidim in ga se lahko dotaknem. računalnik in SMS-i so mi samo za pripomoček in ne kot glavno vodilo.
    nihče ne ve, kdo se skriva za tistim virtualnim ekranom nasproti nas.
    Prijateljstvo je res dobrina, ki jo ne moremo z ničem zamenjati. Lepo si napisal in Čav.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej