Preskoči na glavno vsebino

Če je Bog za nas ...


Naj razčistimo že na začetku: kdor hoče, da je njegovo življenje rodovitno, ta se mora prepeljati na drugo stran. Kdor hoče biti kristjan, ne more biti kristjan samo na prisojni strani, na bregu, kjer smo doživeli njegovo čudovito lepoto v pomnožitvi kruha.

Recimo drugače: kdor hoče biti kristjan, to ne more biti samo v cerkvi ali samo doma, tam, kjer je varno. Biti kristjan pomeni biti mornar. In lahko si mornar, ki nikdar ne stopi na barko. A kakšen mornar je to?

Dobro. Potem recimo, da se je treba pogumno podati na odprto morje, zaveslati na vso moč, izkazati se v svojem krščanstvu. Živeti življenje in krščanstvo v vsej njegovi drznosti. A tu lahko trčimo v drugo skrajnost, ki jo imamo radi vsi ljudje: lahko postanemo mornarji, ki si predstavljajo, da zaradi tega, ker so mornarji, lahko obvladajo morje.

Ne vem, če ste že opazili, a kristjani se tolikokrat obešamo na svoje krščanstvo kot na kakšno zavarovalniško kritje: če sem kristjan, se mi ne bo zgodilo nič. In potem kot učenci mimogrede zaidemo v tak ali drugačen vihar in marsikatero krščanstvo se potopi. Se sprašujemo: »Kako je to mogoče? Jaz sem se zavezal Bogu in on me je pustil na cedilu.« Nimamo nobene koristi od njega, kaj bi torej z njim počeli?

Kako je to mogoče? Nekdo, ki je naš prijatelj, ki pravi, da nas varuje kot mati otroka, spi na palubi, mi pa tačas komaj premagujemo viharje. Kako je to mogoče?

Za kogar je Kristus talisman, naj se nikar ne podaja na morje življenja. Jambor, da, svetilnik, zvezda, a ne protijedrski ščit. Kristus je trdnost, zvestoba. Kar pomeni: biti kristjan ne pomeni biti brez ran, ampak vedeti, da v ranah nisi sam. Verovati, da te uči hoditi, ne pa, da hodi namesto tebe. Zaupati, da je njegov spanec na krmi samo zagotovilo, kolikšno moč ima nad tvojim življenjem.

Seveda pa imaš še vedno možnost, da ostaneš na bregu. Toda potem tvoje krščanstvo umre, ker je neživljenjsko in nikomur koristno. Vem, kot vsak od nas boš stopil s strahom na ladjo. Morda pa te bo le prepričalo: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31)

Komentarji

  1. Tudi sam sem razmišljal o tej pravzaprav vraževerni podobi krščanstva. In sem vesel, da si jo še bolj razvil. Prav tako sem vesel poudarka, da ne smemo nikoli ostati, kjer smo, zadovoljni sami s sabo in trenutnim stanjem. Treba je odločno kreniti proti cilju. Bog je za nas - ali smo mi res tudi za Boga?

    OdgovoriIzbriši
  2. jaz tu,čudit napisn,jest nism niko zadovolen sam s sabo pač taku je

    miha

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej