Naj razčistimo že na začetku: kdor hoče, da je njegovo življenje rodovitno, ta se mora prepeljati na drugo stran. Kdor hoče biti kristjan, ne more biti kristjan samo na prisojni strani, na bregu, kjer smo doživeli njegovo čudovito lepoto v pomnožitvi kruha.
Recimo drugače: kdor hoče biti kristjan, to ne more biti samo v cerkvi ali samo doma, tam, kjer je varno. Biti kristjan pomeni biti mornar. In lahko si mornar, ki nikdar ne stopi na barko. A kakšen mornar je to?
Dobro. Potem recimo, da se je treba pogumno podati na odprto morje, zaveslati na vso moč, izkazati se v svojem krščanstvu. Živeti življenje in krščanstvo v vsej njegovi drznosti. A tu lahko trčimo v drugo skrajnost, ki jo imamo radi vsi ljudje: lahko postanemo mornarji, ki si predstavljajo, da zaradi tega, ker so mornarji, lahko obvladajo morje.
Ne vem, če ste že opazili, a kristjani se tolikokrat obešamo na svoje krščanstvo kot na kakšno zavarovalniško kritje: če sem kristjan, se mi ne bo zgodilo nič. In potem kot učenci mimogrede zaidemo v tak ali drugačen vihar in marsikatero krščanstvo se potopi. Se sprašujemo: »Kako je to mogoče? Jaz sem se zavezal Bogu in on me je pustil na cedilu.« Nimamo nobene koristi od njega, kaj bi torej z njim počeli?
Kako je to mogoče? Nekdo, ki je naš prijatelj, ki pravi, da nas varuje kot mati otroka, spi na palubi, mi pa tačas komaj premagujemo viharje. Kako je to mogoče?
Za kogar je Kristus talisman, naj se nikar ne podaja na morje življenja. Jambor, da, svetilnik, zvezda, a ne protijedrski ščit. Kristus je trdnost, zvestoba. Kar pomeni: biti kristjan ne pomeni biti brez ran, ampak vedeti, da v ranah nisi sam. Verovati, da te uči hoditi, ne pa, da hodi namesto tebe. Zaupati, da je njegov spanec na krmi samo zagotovilo, kolikšno moč ima nad tvojim življenjem.
Seveda pa imaš še vedno možnost, da ostaneš na bregu. Toda potem tvoje krščanstvo umre, ker je neživljenjsko in nikomur koristno. Vem, kot vsak od nas boš stopil s strahom na ladjo. Morda pa te bo le prepričalo: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31)
Tudi sam sem razmišljal o tej pravzaprav vraževerni podobi krščanstva. In sem vesel, da si jo še bolj razvil. Prav tako sem vesel poudarka, da ne smemo nikoli ostati, kjer smo, zadovoljni sami s sabo in trenutnim stanjem. Treba je odločno kreniti proti cilju. Bog je za nas - ali smo mi res tudi za Boga?
OdgovoriIzbrišijaz tu,čudit napisn,jest nism niko zadovolen sam s sabo pač taku je
OdgovoriIzbrišimiha