Moč dotika

»Če se rodimo slepi ali nemi, bomo preživeli, če ne deluje naš čut za dotik, tega nismo sposobni,« pravi Martin Grunwald, raziskovalec tipa na Univerzi v Leipzigu.

Pred stotimi leti je v ameriških sirotišnicah 99% dojenčkov umrlo pred svojim sedmim mesecem življenja. To so bili nezaželeni otroci, ki so jih pustili v oskrbo tem ustanovam. Šlo je za moderne institucije, ki so tem otrokom zagotavljale tako antiseptično okolje z dobrimi zdravniki kot tudi primerno hrano za njihov normalni telesni razvoj. Otroci pa so vseeno umirali: ne zaradi pomanjkanja hrane ali bolezni, temveč zaradi pomanjkanja dotika. Odkrili so, da je pomemben dejavnik, ki vpliva na visoko smrtnost v sirotišnicah, pomanjkanje osebja. Ko so zaposlili dodatne negovalke, ki so imele na voljo dovolj časa, da so otroke pestovale in se igrale z njimi, se je smrtnost močno znižala.

Z raziskavami so šli še dlje. Ugotovili so, da so se otroci, ki so jih trikrat dnevno po petnajst minut masirali ali jih preprosto samo držali v rokah, ob enaki hrani kot drugi otroci njihove starosti, rasli hitreje, pridobivali na teži in hitreje zapustili inkubator. A ne samo oni. Tudi t.i. bolnišnični prostovoljci, upokojenci, ki so darovali svoj čas za pestovanje in masiranje teh otrok, popili manj kave, manjkrat potrebovali zdravnika, pridobili na samozavesti in redkeje zapadli v simptome depresije.

Ste vedeli, da se človek pravzaprav rodi še nerazvit, ker bi bila drugače njegova glava prevelika za rojstvo skozi porodni kanal? Ko se rodi, tako človek še ne more videti, ne razlikuje zvokov, v nasprotju z živalmi traja še skoraj leto preden shodi. Zato njegova komunikacija poteka večinoma preko kože, kot v maternici. Tudi kasneje se to jasno vidi, saj vse, kar dobi v roke, ponese v usta, da stvar občuti. Od tod velik pomen dotika za človeka, ki lahko tudi vpliva na njegovo dojemanje življenja. Znano je, da so otroci, ki so bili v otroštvu prikrajšani za dotike, ljubkovanje, nežnost, večinoma zapadli v agresivno in nasilno obnašanje. Seveda ne gre sklepati, da je to edini razlog. Je pa mogoče, da je prav to pogojevalo njihove življenjske odločitve in reakcije v kočljivih situacijah, ki so jih gledali predvsem skozi svojo izkušnjo ljubljenosti v družini.

Vendar dotik kot nekakšno sredstvo komunikacije ni pomemben samo v otroštvu, marveč skozi celotno človekovo življenje. Skozi dotike tistih, ki nas imajo radi, namreč dobivamo veliko bogastvo: ne samo v neverbalni govorici, marveč predvsem v občutkih, ki jih ta govorica v nas sproža – pomiritve, sprejetosti, varnosti in zadovoljstva.

Vendar pa je sporočilnost dotika od kulture do kulture različna. V zahodni Evropi je denimo nekaj povsem običajnega, če si ob srečanju stisnemo dlani. Na Japonskem se denimo samo priklonijo daleč drug od drugega, v sredozemskih deželah stisk roke ne zadostuje, marsikdaj sta »potrebna« še objem in poljub.

Naši kulturi seveda pritiče dotikanje, ki se močno navezuje na to, kakšen odnos imamo z osebo, ki se je dotikamo s svojimi dlanmi. Če gre za tesne prijatelje, sozakonca ali bližnje sorodnike, je seveda objem, poljub, trepljanje in še kaj temu podobnega, gotovo izraz ljubezni in naklonjenosti, ki ga želimo pokazati svojim dragim. Nebesedni signali so namreč v neposredni komunikaciji enakovredni, včasih pa celo do petkrat močnejši ali izrazitejši od besednih sporočil.

Dotik pa lahko v medosebnih odnosih učinkuje tudi negativno. Lahko ga namreč dojamemo tudi kot agresivnost, poseganje v našo osebnost in podobno. Največkrat dajemo tak vtis, če je naš dotik neka prisiljena gesta, ki vzbuja nelagodje pri ljudeh, s katerimi se ne poznamo dovolj dobro. V takih primerih vsaj za našo – sicer kontaktno – kulturo širša komunikacija z dotikom ne pride v poštev. Rokovanje v takih primerih povsem zadostuje, saj lahko tudi z njim pokažemo poštenost, zanesljivost, odkritost, spoštovanje, naklonjenost.

Kljub temu ne moremo mimo občutka, da je kultura dotika v našem času zelo nizko. »Psihologi razlagajo, da postaja sodobna družba vse bolj fobična na dotike in sploh kakršne koli posege v intimnost. Gre za odziv na preveliko »obljudenost«, gostoto odnosov z ljudmi, kaotičnost in stresnost življenja. Zaradi vsega tega smo izgubili pravi občutek ugodja, ki nam ga daje dotik.« (www.osebnost.si)

Že dvanajstletni Američani se tako izogibajo telesnim stikom s prijatelji, ker jih sprejemajo bolj kot poskus agresije kot prijateljstva. Zaradi strahu pred obtožbo spolnega nadlegovanja se ljudje v ZDA dotikajo vedno manj. Posledica tega sta naraščajoče nasilje in agresivnost. In ne samo v ZDA, tudi v nekaterih evropskih državah je telesni dotik med ljudmi na najnižji zgodovinski točki. »Še nikoli se nismo tako malo dotikali kot danes,« opozarja Charles Spence, profesor psihologije v Oxfordu, ki je leta 2005 objavil študijo o propadanju čuta za dotik. Njegov povzetek: nesluten razcvet wellness industrije je poskus modernega človeka, da bi potešil svojo lakoto po dotiku.

Pa vendar nismo pozabili na dotik. Človeku je prirojen. Pri tem se izloča hormon oksitocin, ki povzroča občutek sreče in zadovoljstva. Žal se ta, tudi če ga je naenkrat veliko v telesu, v njem zadržuje le nekaj minut. Zato velja priporočilo, da je treba vajo pogosto ponavljati. Znanstveniki trdijo, da tudi odrasli potrebujemo vsaj štiri objeme na dan. Ti nas ne le osrečujejo, temveč uravnavajo naš krvni tlak, znižujejo stres, spravijo v pogon imunski sistem in izboljšajo spanec. Ni namreč boljšega zdravila v hudih časih, kot je imeti ob sebi ramo, na katero se lahko naslonimo, in roko, ki se je lahko oprimemo.

(viri: www.bambino.si; Ona, 2.6.2009; www.osebnost.si; http://benbenjamin.net/pdfs/Issue2.pdf)