Preskoči na glavno vsebino

Pstwb z Driežnce

Ko sem bil nazadnje tam, sem se jih še bal ...

"Ta grdih" seveda, stvorov s človeškim telesom in zverinsko nasmehnjenim obrazom, ki mu je dodatno grozo vzbujala razmršena oprava in velik, iz ust viseč jezik ter "hlača", nogavica, polna pepela, s katero je mahedral okoli sebe in strašil otroke. Utelešenje groze.
Ob njih so bili "ta lepi" le majhna tolažba, saj njihovih "lepih" obrazov med pisanimi trakovi, "čuškami" zlepa nisi ugledal. Samo "ta stari" in "ta stara" sta skrivenčeno opozarjala, da je poleg vsega lepega tudi realnost, ki pride slejkoprej, in da lahko tudi ta realnost spada v sprevod "ta lepih", ki hodijo po hišah in želijo vse dobro. Da ne bi šlo samo za ples, je tu praktična izvedba dobrote in ustrežljivosti, "rezijan" ali "cgajnar", ki obrusi nože in prinese ogenj v hišo. S svojo osebno toploto, seveda.

Vse je tako staro in vse tako novo, še zdaj. Še zmeraj isti sprevod, še vedno iste maske, ker "more use bit čimbolj staro", kot reče Škrobov Pepi; le mladeniči, ki se skrivajo pod tem vsakoletnim pustnim "obredom", se menjavajo. Ljudje rasejo, a v Drežnici je na pustno soboto vse vedno tako, kot mora biti: noro, zabavno, groteskno, predvsem pa domače, pristno in toplo. Kot bi se stiskal pri starem ognjišču in si govoril, da bi bil tam za vedno ...

Vse je tako, kot mora biti. Vse na pravem mestu. Ker je čas za norčije in čas resnosti. Tu ni lahko živeti. Za lepoto Krnovih sten je treba požreti marsikatero težko. Enajst let bo že od potresa, ki se mu vsako leto pridruži vsaj kakšen manjši, ne nujno zemeljski potres. Treba je duše, da si vreden teh lepot, in treba je pravega duha, da imaš pogum zanje. Da si ob vseh "ta grdih", ki tistega dne letijo po vaških ulicah, ne premisliš, da bi naprej oral to težko ledino pod lepotcem Krnom. Treba je veliko upanja, da spoznaš, da v hišo nikdar ne vstopijo "ta grdi", ampak vedno samo "ta lepi". Da v hišo, sezidano iz trdote in napora, tehtanja in vztrajanja, te lepote vendarle prinašajo blagoslov. Ker imajo dobre roke in veliko srce. Kot moja stara mama, utelešenje miline in dobrote, ki je tam pustila svoj kruh in svoje srce ... Kot toplo, skoraj že pomladansko sonce, ki je tiste sobote sijalo na nas in nas grelo.

Ampak potem se zasliši piskanje Mežnarjevega Pepota in spet si tam, sredi lesenih mask in sredi veseljačenja. Ne samo veseljačenja, tudi veselja, da ima mladost še kaj povedati temu staremu svetu. Da teče za otroki in jih praši, da uganja norčije, ne zato, da bi pozabili na vsakdanja bremena, ampak da bi vedeli, kako jih nositi. Če namreč na pustno soboto pogledaš v koš drežniškega "ta starga", potem boš vedel, da se splača nositi tudi bremena.

Vsaj do takrat, ko se kot nad Drežnico spet spusti večer in ko je treba spet oditi v dolino, od ognjišča v zimski mraz. Povedat drugim, da je ognjišče, in kje je. V Drežnici gotovo. Zavijte kdaj gor. Po lepoto. Po bližino.
Oznake:

Komentarji

  1. Aljoša28. 2. 09, 19:08

    Res je, tam je lepo. Prisrčno lepo ... kakor v raju. Planinskem raju.

    Ali ni tam blizu, s pogledom na Sočo, tudi ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)1. 3. 09, 10:25

    Ko so me neke poljakinje, ki sem jih peljal do Razdrtega, da so potem štopale dalje do Divače, da bi si ogledale Škocjanske jame vprašale, kateri del Slovenije mi je najbolj všeč, sem rekel - Soška dolina.

    Kri pač ni voda, niti pri Markotu ne, zato je v delu srca vedno shranjenih nekaj lepot iz tiste doline, ki te prisilijo, da se vračaš gor.

    V Drežnici je lepo, vsekakor. Če bi pa življenje gori ne bilo težko, bi ne imelo take lepote, bi ljudje ne bili taki.

    Na Mostu na Soči znajo recimo ljudje stopiti skupaj in narediti nekaj za skupnost, brez iskanja lastne koristi, ampak skupne. Na Vipavskem in Goriškem tega žal nisem videl - najbrž tudi revščina tu ni bila taka kot tam gori.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več