Preskoči na glavno vsebino

Naše shodnice

Ne boste verjeli: celo v tako svetem prostoru, kot je shodnica, se najde kak obsedenec. Celo v še tako popolni stvari, v še tako popolnem človeku se najde kaka umazanija. Nikdar ni popolnosti, vsaki stvari, naj izgleda še tako dobro, se pritakne kaka ost zla, lahko je je samo za malenkost, pa vendar. V vsakem življenju, v vsakem migljaju dneva je možnost, da od nekje prikriči pomanjkljivost.

Saj to ni tako slabo. Kjer je pomanjkljivost, tam je prostor za rast. A kaj, ko je s pomanjkljivostmi tako slaba reklama. Tako slaba slika o nas se ustvari ob pomanjkljivostih. Namesto za navadno hišo tako velikokrat za shodnico razglasimo tisto, kar to ni. Zaradi reklame, seveda. In tako postane to, kar ni. Vsi jo imajo radi takšno. In mi se skrivamo za njo.

Priznajmo si, tako radi veljamo za shodnico. Radi veljamo kot dobri in pošteni ljudje, ki ne potrebujejo sprememb. Ki so boljši kot veliko drugih. Kot tisti ljudje, ki so tiste sobote prišli v kafarnaumsko shodnico in pričakovali lepih in dobrih besed. Kot ponavadi.

A dobili so nekaj drugega. Tiste sobote je prišel nekdo drug. Nekdo, ki jih je vznemiril. Pretresel. Morda tudi vznejevoljil. Prav zato, ker je v vseh tistih, ki so se imeli za shodnico, povlekel na plano obsedenca, ki je kričal na glas, se penil in se metal na tla. V vseh tistih ljudeh, ki so ga poslušali, se je zbudila resnica. Tako kot se sedaj v nas. Vsakdo, res vsakdo potrebuje spremembe, če nočete, da rečem spreobrnjenja.

Če jemljemo Jezusove besede zares, potem nam mora biti pred njimi nerodno. Mora nam biti, da ugotovimo, da je tudi v naši shodnici, v naših svetih prostorih, kakšna pomanjkljivost, nečistost, ki se je ne bi radi dotikali. Ker boli, ker ni prijetna.
A to je pot, ki jo moramo prehoditi. Drugače ne gre. Ko boli zob, boli zato, da bi ga rešili. Enako boli Jezusova beseda. Le da njegova beseda ni le bolečina, temveč tudi zdravilo: nečistost, ki jo zbeza, Jezus tudi izžene. V to moramo zaupati, v to moramo verjeti. Jezusova beseda je namreč drugačna od besed vseh svetovnih mesij, ki nam božajo duše: to je beseda, ki ima oblast. Beseda, ki govori skozi dejanja. Beseda, ki je spremenila toliko in toliko ljudi, očistila toliko in toliko shodnic. Ker ima to moč: da slabega ne samo obsoja, ampak ga tudi popravlja. Je to zadosten razlog, da ji verjamemo? Je to dovolj, da si priznamo, da ga potrebujemo?
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)2. 2. 09, 15:35

    Samo če nam nekaj manjka, lahko napredujemo. Jezus potrebuje prostor, da pride k nam in nas nagovori. Šele ko ga tako srečamo, smo lahko shodnica. Ta shodnica pa ima vedno kako pomanjkljivost in Kristus jo popravlja kot dober oskrbnik. Z njim smo popolni, brez njega smo nebogljeni, smo kakor shodnica brez vsebine, goli zidovi brez duha.

    OdgovoriIzbriši
  2. Lojze Potočnik2. 2. 09, 17:20

    Vsak ima od nas shodnico. Posluša razne filozofe ali politike, zdravilce itd. Takoj, ko nekdo spregovori v tej shodnici o Jezusu in naših pomanjkljivosti, da nas On rešuje, pa vsi vzkipimo. Ne vemo pa da nas on ozdravlja in podarja odpuščanje in ljubezen.
    Oznanjati veselo novico teh modernih shodnicah je težko in obenem lepo.
    Danes mi je eden teh odaljenih kristjanov, ki je šel včeraj zaradi ženinih sorodnikov k maši vprašal o izganjanju hudih duhov, ki jih je delal Jezus v shodnici. Sledil je pogovor med nami o hudem duhu in moči vere v Jezusa.
    Debata je bila dolga skoraj tričetrt ure in na koncu dala, da vsak izmed nas na svoj način ljubi Jezusa.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več