Preskoči na glavno vsebino

Quartissimo, a ne bellissimo

Rad bi zapisal, da sem zavriskal, ko je padel zastor čez letošnjo EMO. A ko se je še zadnjič stresla "Love symphony", sem si z rokami objel obraz in ... Ne, nisem jokal. Bilo pa mi je žal za mnogimi lepimi skladbami, s katerimi je letos presenetila EMA. Mi je pač manjkal prijeten občutek, ko se požvižgajoč si zmagovalno skladbo napolniš tisti večer "po" in poleg njega še toliko in toliko dni.

Da, to je tisto, kar me najbolj moti pri naši zmagovalki: da si je ne moreš peti. Sicer je morda res, da bomo nekaj posebnega (kot da nismo bili vedno ... vsaj pri tem, kako smo vsakokrat izbirali, volili in nezadovoljni prhali nad svojimi "izvoljenimi"), toda to je še vedno "EuroSONG", pod "song" pa si sam predstavljam popevko. Zadošča sicer standardom, a to ni to. Oprostite mi tisti, ki vam je izbranka všeč.

Ne bom se zgražal nad načinom izbora. Nasprotno, mislim, da je bil tokrat končno pravi: da na izbor naše popevke ne vpliva samo horda ljudi, ki nonstop pritiskajo na številke (brez zamere, a Langa in Manca sta svojo številko gotovo pridobila na "reklami" med "svojimi; da se ne motim, pokaže tudi njihov odziv po koncu prireditve, ko so bentili, da je "kaj takega možno samo v Sloveniji", seveda s svojo prikupno južno začinjeno slovenščino), ampak tudi okus. Okus je "Quartissimo" nedvomno pustil, a za to, da bi me skladba res prepričala, bi morala biti malce manj "ponavljamissimo" in "monotonissimo", kar pokvari dobro idejo. Ravno to me daje: da skladba ni slaba, ampak da ji vendarle nekaj manjka (in s tem ne mislim malce šibkega vokala tako prehvaljene pevke). Pričakoval sem, da bo tudi izvedba tista, s katero se bo spopadala žirija. A očitno je zadostovalo za najvišjo oceno.

Toliko o naši skupni izbiri. In koga bi sam poslal na Eurosong? Niti se ne morem odločiti. Sem Vokalno je bil izjemen Omar Naber, pri srcu sta mi bili pesmi Eve Černe in Karmen Stavec, prepričan sem bil, da bosta zmagali Langa in Manca, Čuki so me razočarali. Skladbe Jana Plestenjaka so precenjene, Nuška je vzela prepoceni besedilo. V finalu sta manjkali Aynee in Petra Slapar, ki sta si ga zaslužili.

Težko je priti do kakšnega zaključka. Morda smo si z mojimi mislimi enotni samo v enem: da nismo našli tiste skladbe, pri kateri bi soglasno zavpili: "To je to!" Kar malce vesel sem, da se je odločilo ljudstvo, kot se pač je. Zmagovalka pač ne bo našla mesta v mojem srcu, kot so ga nekdaj Nuša, Darja in Tanja. Verjetno je za to čas že minil. Bom pa gotovo še požvižgaval kako "A si želiš", "Druga liga" ali "Vse". A to je že druga zgodba: zgodba o ušesu, ne o srcu.

Komentarji

  1. Dobra muzika brez besedila. Pri nas na besedilo radi pozabijo, a to je žal standard. Tisto o Karmen Stavec je po mojem preveč subjektivno, kakor je tudi moja ocena, ker mi pač ni všeč - resnica je najbrž nekje vmes. Rad bi, da bi enkrat dosegli sinergijo dobre glasbe, besedila in vokala. Zato, ker je to pač glasba, za dobro uvrstitev na Eurosongu pa je treba pač tudi spektakel, ta pa ima po navadi prednost pred tistimi glasbenimi kategorijami. Tistega več pa v taki glasbi itak ne morem najti, ampak se skriva v drugačni.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mhhhm, glasba!
    Moje osebno mnenje je, da slovenska glasba je zanič, pravzaprav, če govorimo nasplošno o glasbi, moram povedati, da pravo glasbo smo ljudje pokopali, kot so:
    Paul Anka
    The Platters
    Abba
    Elvis Presley....
    In seveda klasika:
    Wolfgang Amadeus Mozart
    Antonio Vivaldi..., Ravel, Tchaikovsky in še pa še pa še!!
    Slovenske pesmi, so kot pokvarjene plošče, eno in isto prepevajo.
    In ta Quartissimo - čista žalost!!
    Tadeja iz Posočja

    OdgovoriIzbriši
  3. No ja, glede na to, da komentatorji niso zadovoljni z skladbo jaz komentiram takole...
    Meni je bila zelo ušeč in nisem je mogla nehat poslušat in še vedno je ne morem. Je nekaj posebenega, a nekaj perfektnega nikoli nobena skladba ne bo. Vedno nekomu nekaj ne bo ušeč. Tako pač je.
    Poleg skladbe, zasedbe, predstavitve, promocije, nastopa, itd. so pomembni tudi odnosi in poznanstvo z drugimi državami. Mogoče imamo lahko kanček več sreče, ker v finalu ocenjuje tudi žirija, če seveda pridemo do tja.
    Morda si je res ne moremo toliko prepevati, kot besedilo (vse se da če se hoče), ampak si jo lahko kot melodijo.

    To je povzetek mojega mnenja in upam, da jim uspe čim bolje, saj konec koncev zastopajo Slovenijo, če hočemo ali ne.

    OdgovoriIzbriši
  4. Po Telewoutingu bi morali v Moskvo Langa in Manca. Pa saj vemo, da to lahko vsi Romi glasujejo zanj pa čeprav jih ne poznajo. glava hiše odloči in morajo narediti. Mednarodna žirija je pa naredila, kar je naredila in imamo to.
    Slovenska glasba je lepa. Hudo mi je, ker se tako propagira tuja glasba po Radiu. Če je res pevka Hrvatica, potem pa zakaj toliko obožujemo dalmatinsko in drugo hrvaško glasbo !
    Še bolj grdo pa se mi zdi to, da države posebno vzhodnoevropske države na Evrosong pošiljajo pevce, ki pojejo v Angleščini? Je to mar uradni jezik Evropske unije?
    Ali niso vsi jeziki evropskih držav enakopravni.
    Pogrešam petje v drugih evropskih jezikih.
    ta Euro song je za mene en sam biznis in Anglosong, če me razumete!!!!

    OdgovoriIzbriši
  5. Kakor sem rekel v svojem komentarju, je glasbena podlaga zmagovalne pesmi zelo dobra, od kod prihaja pevka, me ne moti, ker se je izkazala kot odlična pevka. Nima pa skladba besedila v pravem pomenu besede, pa tudi tisto, ki je, je v angleščini. Morda jim bo uspelo zaradi glasbe same. Nimajo niti, kot je Marko dobro opazil, nekega 'performancea', kar je na tekmovanju samem zelo važno.

    Moje vprašanje pa je naslednje: komu najprej prepevajo in želijo nekaj sporočiti glasbeniki na EMI? Mislim, da najprej pojejo sebi, potem Sloveniji in šele nazadnje Evropi. Vendar pa mora biti tisto sporočilo, ki ga oni sicer razumejo, jasno razumljivo tudi publiki, v tem primeru Slovencem. Tudi če zmagajo ali so zadnji na Eurosongu, me to ne gane, če najprej nekaj ne sporočijo Slovencem.

    Kar se tiče romov pa je tako, da si, takoj ko se ne strinjaš z njimi, ksenofob in nestrpnež. Podobno je tudi s homoseksualci.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej