Preskoči na glavno vsebino

Pstwb z Driežnce

Ko sem bil nazadnje tam, sem se jih še bal ...

"Ta grdih" seveda, stvorov s človeškim telesom in zverinsko nasmehnjenim obrazom, ki mu je dodatno grozo vzbujala razmršena oprava in velik, iz ust viseč jezik ter "hlača", nogavica, polna pepela, s katero je mahedral okoli sebe in strašil otroke. Utelešenje groze.
Ob njih so bili "ta lepi" le majhna tolažba, saj njihovih "lepih" obrazov med pisanimi trakovi, "čuškami" zlepa nisi ugledal. Samo "ta stari" in "ta stara" sta skrivenčeno opozarjala, da je poleg vsega lepega tudi realnost, ki pride slejkoprej, in da lahko tudi ta realnost spada v sprevod "ta lepih", ki hodijo po hišah in želijo vse dobro. Da ne bi šlo samo za ples, je tu praktična izvedba dobrote in ustrežljivosti, "rezijan" ali "cgajnar", ki obrusi nože in prinese ogenj v hišo. S svojo osebno toploto, seveda.

Vse je tako staro in vse tako novo, še zdaj. Še zmeraj isti sprevod, še vedno iste maske, ker "more use bit čimbolj staro", kot reče Škrobov Pepi; le mladeniči, ki se skrivajo pod tem vsakoletnim pustnim "obredom", se menjavajo. Ljudje rasejo, a v Drežnici je na pustno soboto vse vedno tako, kot mora biti: noro, zabavno, groteskno, predvsem pa domače, pristno in toplo. Kot bi se stiskal pri starem ognjišču in si govoril, da bi bil tam za vedno ...

Vse je tako, kot mora biti. Vse na pravem mestu. Ker je čas za norčije in čas resnosti. Tu ni lahko živeti. Za lepoto Krnovih sten je treba požreti marsikatero težko. Enajst let bo že od potresa, ki se mu vsako leto pridruži vsaj kakšen manjši, ne nujno zemeljski potres. Treba je duše, da si vreden teh lepot, in treba je pravega duha, da imaš pogum zanje. Da si ob vseh "ta grdih", ki tistega dne letijo po vaških ulicah, ne premisliš, da bi naprej oral to težko ledino pod lepotcem Krnom. Treba je veliko upanja, da spoznaš, da v hišo nikdar ne vstopijo "ta grdi", ampak vedno samo "ta lepi". Da v hišo, sezidano iz trdote in napora, tehtanja in vztrajanja, te lepote vendarle prinašajo blagoslov. Ker imajo dobre roke in veliko srce. Kot moja stara mama, utelešenje miline in dobrote, ki je tam pustila svoj kruh in svoje srce ... Kot toplo, skoraj že pomladansko sonce, ki je tiste sobote sijalo na nas in nas grelo.

Ampak potem se zasliši piskanje Mežnarjevega Pepota in spet si tam, sredi lesenih mask in sredi veseljačenja. Ne samo veseljačenja, tudi veselja, da ima mladost še kaj povedati temu staremu svetu. Da teče za otroki in jih praši, da uganja norčije, ne zato, da bi pozabili na vsakdanja bremena, ampak da bi vedeli, kako jih nositi. Če namreč na pustno soboto pogledaš v koš drežniškega "ta starga", potem boš vedel, da se splača nositi tudi bremena.

Vsaj do takrat, ko se kot nad Drežnico spet spusti večer in ko je treba spet oditi v dolino, od ognjišča v zimski mraz. Povedat drugim, da je ognjišče, in kje je. V Drežnici gotovo. Zavijte kdaj gor. Po lepoto. Po bližino.
Oznake:

Komentarji

  1. Aljoša28. 2. 09, 19:08

    Res je, tam je lepo. Prisrčno lepo ... kakor v raju. Planinskem raju.

    Ali ni tam blizu, s pogledom na Sočo, tudi ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)1. 3. 09, 10:25

    Ko so me neke poljakinje, ki sem jih peljal do Razdrtega, da so potem štopale dalje do Divače, da bi si ogledale Škocjanske jame vprašale, kateri del Slovenije mi je najbolj všeč, sem rekel - Soška dolina.

    Kri pač ni voda, niti pri Markotu ne, zato je v delu srca vedno shranjenih nekaj lepot iz tiste doline, ki te prisilijo, da se vračaš gor.

    V Drežnici je lepo, vsekakor. Če bi pa življenje gori ne bilo težko, bi ne imelo take lepote, bi ljudje ne bili taki.

    Na Mostu na Soči znajo recimo ljudje stopiti skupaj in narediti nekaj za skupnost, brez iskanja lastne koristi, ampak skupne. Na Vipavskem in Goriškem tega žal nisem videl - najbrž tudi revščina tu ni bila taka kot tam gori.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več