Preskoči na glavno vsebino

"Ta mali"


Kakor marsikoga drugega, je tudi mene doletela »čast«, da sem v svoji družini najmlajši otrok. V paketu s tem sem dobil naziv »ta mali«. Ironija tega vzdevka pa je, da ga ponavadi v družini nosijo najvišji. Tako je tudi pri naši družini. Jaz sem zrasel, zrasel nad oba brata, še vedno pa sem »ta mali«. In bom to (ne pa tak) tudi ostal.
Tega ne pravim, da bi se hvalil pred vami. Samo želel bi vam pokazati, da so človeške sodbe velikokrat čudne, da, celo smešne. Ne govorijo vedno tega, kar je res. Tega, kdo je majhen in kdo velik torej ne gre meriti po človeških besedah, pa tudi po svojih očeh ne. Človekova majhnost ali veličina se meri od znotraj. Tja pa le stežka sežejo človekove oči.
Kdo so torej »ta mali«, ki poznajo Jezusa, in kdo »ta veliki«, »razumni« in »modri«, ki ga ne?
Se bom vseeno zanesel na človeške oči in na to, kar se vidi. Pri tem bom uporabil staro kmečko modrost, s katero so večkrat »tolažili« mojo vseeno majhno rast: da je delo pri tleh. Če je tako, potem se je treba k delu sklanjati, počepniti, poklekniti. Tako pri tleh ni samo delo, ampak tudi človek, ki dela. Kdor pa dela, ni imun pred poškodbami, napori, utrujenostjo, pa tudi razočaranostjo in obupom. Prav zato, ker je vajen porazov in neuspehov, sklanjanja k tlem, tak človek postane majhen, »ta mali«.
Tak mora postati vsak, ki hoče razumeti Boga in njegovo čudno logiko.
Ta pravi, da se ga ne spozna za knjigami, ampak z jarmom na ramah. Da ga ni mogoče najti na kavču, ampak z bremenom na hrbtu. Pa če gre za kup krompirja ali mojega težkega brata, ki ga nihče noče videti in ne sprejeti. Nesejo ga lahko le »ta mali«. »Ta mali« kakor Božji Sin, največji človek vseh časov. Ker je ljubezen (tudi) bolečina, sklanjanje, ne (samo) uživanje.
(Psst, prav tam, na tleh, zakopan v cestnem prahu in blatu, leži človekov mir (in skupaj z njim zadovoljstvo)).

Komentarji

  1. ta mali pač vedno ostanete ta mali. tko je. :)

    drugače pa lahko pogledaš tud z druge strani: če te nekdo kliče "ta mali", pomeni da imaš starejše brate/sestre, ki jih skrbi zate, čeprow svojo ljubezen včasih kažejo na nenavaden način. jah, sej sm jst isti. sindrom starejših bratov najbrž :)


    ps: ja, tud moj "ta mali" brat je za glavo večji od mene :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Vredno je biti 'ta mali', vendar to nismo, če se s tem hvalimo. Pravi 'ta mali' so tisti, ki jih sploh ni opaziti, ki se tudi sami ne rinejo v ospredje, pa so vseeno tam. Nagovorljiva pesem je 'Una vita da mediano' kantavtorja Ligabue-ta, ki govori o nogometnem defenzivnem vezistu, ki celo (nogometno) življenje preživi kot neopazen, v resnici pa je marsikaj v igri odvisno prav od njega (na EP je tak primer Marcos Senna). Res je, da morajo taki precej več prenesti, narediti itd. imajo pa večje zadovoljstvo, saj so veliki v Božjih očeh.

    OdgovoriIzbriši
  3. Dobra "teorija" o malih. Običajno mali se počutijo zapostavljene zato dajo veliko več od sebe in res, mali pokažejo veliko.

    Morda je iz tega nastal tisti pregovor, da se močen strup hrani v majhnih posodicah...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej