Nekje tam zgoraj ...

... sem bil, tam, kamor težko seže celo mobilni signal, kaj šele internet. Nekje tam zgoraj, kjer se človek odpočije, pa čeprav se mora v skrbeh preganjati za 20 neugnanimi birmanci, ki imajo čisto srce, a uporne misli. Nekje tam zgoraj so tudi oni postali občutljivi za druge. Nekje tam zgoraj so dvignili obraze od tipkovnic in ekranov takih in podobnih vrst. In so se imeli lepo. Tako lepo, da bi še ostali. In jaz sem se navezal nanje.
Skupaj smo hodili, najprej naveličano, potem navdušeno, skupaj smo peli, ogromno in lepo smo peli, skupaj smo jedli, dobro in okusno jedli, skupaj smo igrali nogomet, s puncami vred seveda, skupaj smo prali moj prašni Peugeot, skupaj stiskali pesti za Nemce in Špance, skupaj smo se frizirali (le kako bi sicer na mojo glavo zašla irokeza?) ... in še in še. Skupaj smo živeli.
In to mi daje zadoščenje in veselje, da je v njih nekaj neskončno lepega in dobrega. Kot popotnica za tiste dni, ko bodo težki in trmasti. Ali pa, ko bom jaz tak.

Komentarji

  1. iii, že prebrat je lepo, kolko je moglo bit še v živo!

    drugače so pa taki trenutki res zlata vredni. k dobiš zagotovilo da so na svetu (še) dobri ljudje, da ni tko črno ku nam včasih prikazujejo.

    OdgovoriIzbriši
  2. To so tisti trenutki blagoslova, ki nas poganjajo naprej. Potrjujejo te na poti in si rečeš, da ti ni žal, da si se odločil za to pot. Za prvi duhovniški rojstni dan se mi sploh ne zdi slabo kot darilo, ne?

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar