Preskoči na glavno vsebino

Lov za zakladom

Zdi se mi, da smo zaradi filmov, TV in vsega drugega trušča okoli sebe že preveč navajeni vsakršnih zakladov, presenečenj in nagradnih iger, da bi nas mogla Jezusova primerjava z zakladom ali biserom, ki ga je nekdo našel na njivi, vreči iz tira.

Taki in drugačni zakladi zaradi te »presenečenjske« nasičenosti bolj ali manj spolzijo mimo nas. Saj ne, da bi zato ne mogli živeti. Ampak vsak dan se nam zato izmuzne priložnost, da bi dali dnevu to, kar bi ga resnično naredilo bogatega, edinstvenega, drugačnega. Nad svojimi dnevi smo utrujeni. Ubija nas vsakodnevna rutina, ki ji namenjamo vedno manj srca. Sami pa ostajamo nekje zunaj, nekje daleč zunaj. Ker ni ničesar, kar bi zaslužilo našo prisotnost, našo pozornost ...

Pa če vam povem, da je s tem zakladom popolnoma drugače, da je vreden, da se zanj zapravi vse, kar smo dolga leta varčevali za hude čase?

Ta zaklad je drugačen. Ta nam mora pritegniti pozornost. To je zaklad, ki smo ga iskali dneve in noči, ker nam je manjkal, ker se brez njega ne da živeti. Menite, da to ni mogoče? Je. Samo iskati ga je treba. Treba mu je dati svoj čas. Treba ga je videti, ga opaziti. (In to ni več tako enostavno.)

Če ste to pripravljeni, potem ga boste gotovo ugledali, gotovo našli. In če danes res najdete, potem pojdite, ko bo trda tema, čisto potihem do njega, počasi ga odprite in se zazrite vanj. Videli boste ... sebe.

Komentarji

  1. Dobitek je bil vreden kar 55,5 milijona evrov, tudi tokrat pa nobenemu od igralcev ni uspelo pravilno napovedati vseh šestih številk.


    Pri igranju lota so tokrat zaradi mamljivega dobitka poleg Italijanov sodelovali tudi številni tujci. Lani je neki Italijan na lotu zadel 41 milijonov evrov, najvišji nemški dobitek pa je bil 21,7 milijona evrov. Sklad za glavni dobitek za prihodnji teden je tako že 58 milijonov evrov.

    to bogastvo in zaklad

    matic

    OdgovoriIzbriši
  2. Naša pozornost je žal res obrnjena drugam, zdi se mi, da smo podobni tistemu bogatemu mladeniču, ki si je, rajši kot zaklad v nebesih, izbral svoje bogastvo, pa čeprav je to minljivo. Zelo pomenljive so mi besede našega župnika, ki so mu v zaporu grozili, da mu bodo vzeli vse. On jim je z nasmeškom odgovoril, da ima itak svoje premoženje v nebesih. Če bi bila naša perspektiva drugače naravnana kakor je, bi se malo drugače obnašali in bi naredili vse, da najdemo zaklad nebeškega kraljestva. Res je, s tem najdemo sami sebe. Hvala za lepo razmišljanje.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n