Preskoči na glavno vsebino

Po domače

(Anja Kranjc, Ogledalo, mavec, 2006)


Če ste vsaj malo samokritični, potem se danes skupaj z menoj v tem dogodku gotovo počutite domače.

Da, govorimo o svoji vsakdanjosti.

Vsakdanjosti, ki ima v sebi vse polno vprašanj. In mi smo tisti, ki moramo ta velik kup vprašanj razrešiti s svojimi odgovori. S svojimi odločitvami. In tu se stvar zaplete ...

Človek je sicer res dober v svojem bistvu, dobrota pa je videti drugega, t.j. stopiti v odnos. In če smo res bitja odnosov (kar mi verjetno lahko vsak pritrdi), potem je njegovo edino poslanstvo biti dober.

Do problema pa pride, ker hoče včasih človek v svoji svobodi prekiniti odnos, ostati samo na svojem bregu, pri svoji koristi. In v svojem zaprtem pogledu misli, da pomeni biti Bog – stopiti iz odnosa, ostati sam in biti nad drugim.

Kako zelo se zmoti! Ko človek podleže prepričanju, da bo postal Bog, če se pokaže kot samostojen in neodvisen, kot nekdo, ki mu nihče ne ukazuje in ki edini ve, kaj je prav (ki je sam, brez odnosa), potem nazadnje ugotovi, da to pravzaprav sploh ni res. Ko človek prekine odnos, spozna, da je nag, brez vsega, brez vsakogar. Da je sam. Brez ljubezni. In brez nje sploh ni več človek, kaj šele Bog.

Pesimistično? Na srečo ne. Kjer se je pomnožil greh, kjer se je pomnožila prekinitev odnosov, tam se je še bolj pomnožila množica Božjih korakov proti človeku – da bi spet postal človek.

Jezus. Pokaže pot. Kako reagirati, ko se nam pred oči pojavijo možnosti, da bi se uveljavili, da bi postali nekaj več. Ko se pojavijo skušnjave.

Lahko bi izkoristil svoje sposobnosti v lastno korist in bi se najedel po 40-dnevni lakoti.

Lahko bi poskrbel za senzacijo in se vrgel pred vsemi na tempeljska tla in bil bi popularen.

Lahko bi imel VSE, oblast in moč.

On pa ne. Jezus vidi drugega tudi, ko je sam.

Lahko bi izbral slavo in moč. Ali vse bogastvo sveta. Pa ga ni. Zakaj?

Človek ne more biti sam. Človek vedno potrebuje nekoga. Človek potrebuje ljubezen.

Zato Jezus ni izbral sebe. Zato je izbral tebe. Da bi v skušnjavi, da postaneš kakor Bog, vedno izbral drugega, ne sebe, in ... zanimivo ... postal kakor Bog.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j