Preskoči na glavno vsebino

Na začetek

Se spomnite, kako lepo ste se imeli ob svoji poroki? Kako je bilo vse lepo in krasno, smiselno in razumljivo?

Je minilo, res. A je še vedno v vas, kajne? Prav je tako.

In kakšno življenje imate danes? Lepo? Težko?

Kakšnega Jezusa vidite danes v svojem življenju? Takega, ki govori lepe stvari? Zahtevnega? Prijaznega? Dobrohotnega? Okrvavljenega? Mrtvega?

Ni kaj, dobro veste, da je potrebno v življenju stopiti in premagati tudi težke stvari. A kaj naj nas takrat drži pokonci? Kaj naj nam takrat daje smisla in moči, ko se vse poruši, ko izgubimo vse, na kar smo stavili, ko ni ničesar, na kar bi se lahko oprli?

Takrat se je potrebno vrniti na začetek. Na tisti prelepi dan, ko nam je nekdo pokazal, kaj je naše življenje in zakaj smo tu. Na tisti dan, ko se nam je vse zdelo tako dobro in smiselno.

Tudi danes, pa naj smo v dobrem ali slabem delu poti, naš smisel še vedno priteka iz istega izvira. Še vedno smo na isti poti, namenjeni na isti cilj.

Jezus ve, da nas čakajo hudi časi preizkušenj, ko bo na potezi naša zvestoba. Tudi zvestoba sebi, zvestoba temu, kar smo. Zato nas danes skupaj z učenci pelje tja, kjer bomo v resnici doživeli lepoto in cilj vsega našega prizadevanja. Da se bomo takrat, ko bo pritisnil ledenomrzel veter, spomnili na toplo sonce. Da se bomo v blodnji po temni noči spomnili, da smo tu zato, da pridemo do luči.

Ne, to ni nostalgičnost. In ni omama, beg. To je hrana. Zakaj? Ker je takrat, ko je hudo, vse videti slabo. Tudi kar je drugače dobro. Zato rabimo tako hrano. Da nas spomni, da imamo v sebi in v življenju tudi veliko dobrega, ki se skriva za senco slabosti.

Seveda. Tisto domače toplo kot sonce in svetlo kot luč nas kot Jezusova obleka vedno spremlja.

Torej: danes skupaj na goro, k izviru po lepoto začetka. To pa je tako mogočna stvar, da je vsaka beseda te pridige, s katero skušam vsaj malo okrcniti to neizmerno lepoto iz vašega srca, le prazna blodnja.

Ni kaj, vaša lepota ni za besede. Je za srce.

Morda zato tega dogodka na gori nikdar nisem znal prav razložiti, čeprav mi je eden najlepših. Ker se ga ne da. Treba ga je doživeti.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j