In kakšen naj bo ta post?

Saj ne, da čutim kako posebno dolžnost danes kaj napisati na tale moj e-listič ... Ampak morda je treba.
Torej ... meni in tebi!
Malo me je streslo, ko sem danes zjutraj stopil v kapelo. Ne zato, ker je bilo mraz. Ampak ker sem vstopil tako resno in s strogim obrazom, na ustih pa: "Daj mi, Jezus, da žalujem ..."
In potem berem ... naglas, pred vsemi ... "Ko se pa ti postiš, pomazili svoj obraz ..."
In navdušen razlagam, da post ni čas zadrtosti in zatiranja. Da je čas osvobajanja od razvad samega sebe. Da je post čas, ko naj bi se več srečevali z drugim in Drugim ...
Kako pa naj se srečujem, čemernega obraza? Kdo me bo prenašal, vsega zamorjenega? Že tako imamo v toliko in toliko srečanjih opravka z nekimi težkimi obrazi ... in naj bom še jaz nosil kaj takega okoli? Hvala lepa za tak post. "... pomazili svoj obraz ..."
Si predstavljam, da pomeni pomaziliti pokazati, da praznuješ. JA! Glej, ko se srečujem s teboj in z Bogom ... in ko hodim sebi naproti (kar se zgodi tako redko, da bi moral biti praznik ...), je čas za veselje in praznovanje. Postni čas je čas vrnitve izgubljenega sina domov. Čas žalosti (oz. čas, ki bi moral povzročiti in je povzročal žalost) je takrat že mimo. Vračam se! Juhu! Čas veselja, torej.
Tako. Zdaj lahko brez sramu napišem in zapojem ... "Daj mi, Jezus, da PRAZNUJEM ..."
Ali pa sem zgrešil ... in je čas, da se vendarle zresnim?

Komentarji