Preskoči na glavno vsebino

Oda norcem

Vi ste norci!

Morda to nočete biti in se ogorčeni sprašujete, kako vam lahko neki kaplan sploh reče kaj tako poniževalnega. Toda če se imate za kristjane, potem ste norci.

Naj malce razložim, da me ne boste napačno razumeli.

Če ste danes vsaj malce prisluhnili Jezusovim besedam v evangeliju, ki so pravzaprav opis, kakšni naj bomo kristjani, potem lahko skupaj z mano ugotovite, da se je Jezusu preprosto zmešalo. Ta Jezus hoče, da bi postali norci. Kajti nič drugače kot norce gleda svet na tiste, ki jih Jezus postavlja za zgled: uboge v duhu, žalostne, krotke, lačne pravičnosti, usmiljene, čiste, miroljubne, preganjane, zasramovane.

In če hoče biti kdo kristjan, potem mora biti norec.

Ne jaz ne Jezus ne misliva, da ste norci. Res ne. A to misli svet.

Zakaj bi bil žalosten, ko pa se lahko prepustiš omami?

Zakaj bi bil usmiljen, ko se lahko maščuješ za vse slabo?

Zakaj bi bil krotek, če imaš moč, oblast, denar?

Zakaj bi bil – slaboten, zakaj bi se umikal, če si lahko močan?

Zato, ker pri vsem tem ne potrebuješ drugega. In si sam. Sicer poln moči, bogastva, vpliva, oblasti – popoln, a sam. Nikogar nimaš. Niti kolega, kaj šele prijatelja.

Jezus blagruje tiste, ki so pomanjkljivi in se zavedajo svoje pomanjkljivosti. In ker niso popolni, je vedno prostor za nekoga, da jim pomaga. Vedno je prostor za dar. Vedno je prostor za drugega.

Če si ubog, je prostor za nekoga, ki te obdari.

Če si žalosten, za nekoga, ki te potolaži.

Če si krotek, za tistega, ki je brez moči.

Če si željan pravičnosti, je prostor zanjo.

Če si usmiljen, za vsakogar, ki nosi krivdo.

Če si čist, je prostor za tiste, ki delajo napake.

Če miroljuben, za vsa nasprotovanja.

Če si preganjan, za svobodo in ljubezen.

Če torej hočeš biti kristjan, potem moraš biti pomanjkljiv. Da pustiš drugega v svoje življenje. Da si pustiš pomagati, da si pustiš dopovedati, da nisi vsemogočen.

To pa je norost – biti odvisen od drugega, mar ne? In vendar je to tvoja sreča. Kar pomisli. Vse, kar si, si zaradi in za drugega.

Na kratko torej lahko rečemo: »Blagor norim za ta svet. Zakaj ti bodo ostali normalni.«

Mislite, da se mi je zmešalo? No, če to mislite, sem dosegel svoje. Ker ste me razumeli.
Oznake:

Komentarji

  1. Orka6. 2. 08, 01:53

    Vi vsi ste naumni!
    Vi vsi ste naumni!
    Vi vsi ste naumni!
    Vi vsi ste naumni!
    Vi vsi ste naumni!

    Otroci so ugibali narečje, posnetem v interpretaciji vica in z glasom gospoda župnika. Aligatorjem je bilo pa všeč ... ta stavek, ki se je potem še dolgo vrtel :)

    Marko, iskrena hvala, da si tak norec, da nas norce po širnem svetu bodriš, opozarjaš, razveseljuješ, nam oznanjaš ...

    Bog ti daj zdravja in zagona!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več