Besede za srce

Vsi, ki so slišali o dogodkih Janezovega rojstva, so si to vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim.« (Lk 1,66) Razumeli so pač, da je to čudež, da je to dar , ki ga lahko ne bi bilo. In prepoznavati to glede naše domovine, katere čudežnega rojstva se spominjamo danes, je pomembno in hvalevredno. Zavedati se je, se spominjati dogodkov njenega nastanka, jo občudovati, se zahvaljevati zanjo. To je trenutek dneva državnosti. Videti in opaziti lepoto dežele, zajokati ob ganjenosti, da imamo svoj dom, svoje mesto pod soncem.  Vendar pa je samo to premalo. Tudi evangelist to ve. Domovina ni trenutek enega dne v letu ali začetna točka 35-letne zgodovine, kakor je rojstvo nekega otroka šele začetek tega, čemur rečemo človek, nekaj, kar je še treba ustvariti, nekaj, kar je treba vzgojiti . Zato po teh čudežnih dogodkih doda par besed o njegovem nadaljnjem življenju, povsem navadnem, povsem običajnem življenju, in pove, da je ta čudežni »otrok r...

»Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.« (Mt 10,1)  Biti pozoren na »nečiste duhove« je, zanimivo, prva naloga Jezusovih učencev. Le-ti so namreč poklicani za to, da iz sveta odpravljajo »vsako bolezen in vsako slabost«, zaradi česar je ta svet »izmučen in razkropljen kakor ovce, ki nimajo pastirja«. Ker je seveda greh nekaj, kar pokvari notranjo harmonijo v človeku. Zato svet potrebuje nekoga, ki razkrinkava in uničuje zlo . In prav to želi Jezus dati svetu s svojimi učenci.  Vendar pa se ta naloga seveda ne začne zunaj, marveč znotraj njih.  To je namreč nekaj, kar razumem iz opombe, ki jo evangelist Matej navrže skorajda slučajno. Ko namreč našteva tiste, ki jih je Jezus poklical in poslal, na koncu seznama doda tudi ime Juda Iškarijota, »ki ga je« – tako zapiše – »tudi izdal.« (Mt 10,4) Če povemo drugače: nekdo, ki je bil tudi poklican, da izganja zlo, p...

Foto: Robert Zabukovec » Oznanjajte: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo. ‹« (Lk 10,9)  Tako je Kristus naročil svojim učencem. Ne na skrito, temveč očitno, tako da bodo vsi slišali, vsi vedeli, oznanjajte. In posebno takrat, kadar so časi težki, je to treba ponavljati naglas in velikokrat, treba je namreč razumeti, da je to res, da je namreč Bog res blizu, da znotraj naših življenj in naših skupnosti postavlja Božje kraljestvo. Nekaj svetega in svetlega , nekaj večjega od vsega našega pritlehnega, grešnega, trpečega, težkega.  Ne občutite tega, ko pridete v Idrijo, ko vas že na vratih, pri Likarci pozdravi Sveti Anton s Kalvarijo, da v tem življenju dejansko je tudi nekaj več ? Nekaj, kar to naše trenutno stanje presega, da je nekaj, kar iz njega – čeprav se zdi kakor mrtvo – trenutno rase?  260 let že stoji Kalvarija nad mestom. 260 let je tega, kar se je nekim preprostim ljudem, ki so živeli in delali v Idriji, zdelo pomembno, da sebi in drugim postavijo tihega Prič...

Klic Boga je vedno, kakor za cestninarja Mateja, tudi za nas, nekaj abrahamovskega . Spomnimo se, Abraham je sicer živel v deželi velikega udobja in izobilja. Imel pa je velik problem. Njegovo življenje je bilo nerodovitno. Njegova žena ni mogla imeti otrok. Tudi njegov brat je umrl. Bil je, tako rečeno, sredi bogastva, toda v deželi smrti . In prav lahko rečemo, da je bilo podobno z mitničarjem Matejem, tudi on je bil bogat človek, ki mu ničesar ni manjkalo. A čeprav ne vemo, ali je tudi njemu kdo umrl, je mogoče slutiti, da je v sebi čutil nekakšno praznino. Zakaj bi se sicer bogataš odpovedal svojemu lagodnemu življenju in šel v neznano?  Vstajenje  Jezus ga je »zagledal,« preberemo, »moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: ›Hôdi za menoj!‹« Klic Boga se vedno zgodi v sredi za nas smrtne situacije . On nas »vidi«, kje smo, da smo izgubljeni, da živimo v slogu, ki ne pelje v pravo smer, ki nas uničuje, in takrat pokliče . Kakor Mateju, katerega evange...

» Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. « (Jn 6,53)  Sporočilo današnje Božje besede in tudi praznika, ki ji je namenjen, evharistije , torej, je zelo kratko in zelo neposredno: sami ne moremo živeti . Seveda, brez evharistije, brez »mesa Sina človekovega in njegove krvi« lahko preživimo, fizično, se razume, lahko životarimo, vse to je mogoče tudi brez evharistije, toda brez nje ne moremo resnično živeti , kar pomeni imeti dobro, izpolnjeno, kakovostno, srečno življenje, če želite.  Ker seveda zares živeti ne pomeni biti v življenju brez preizkušenj in težav, ne pomeni imeti življenje, v katerem ti gre vse kot po maslu. Pomeni pa imeti v sebi nekaj, kar je več od vsega tega, kar te zadene, več od stvari, za katere nas navdušuje svet hipnosti, hitrosti in takojšnjosti, nekaj, kar stvari, ki nam pridejo naproti, premaguje in nam pomaga, da gremo naprej . Točno tisto nekaj, kar premaguje stvari, ki bi nas lahko ustavile na poti, nas...

Če ste že kdaj potovali v južnejše kraje od naših, ste gotovo ugotovili, kako nekaj velikega in dragocenega je za ljudi teh krajev gost . Malodane kakor boga te sprejmejo. Prav nerodno mi je bilo, ko sem bil nekoč na obisku v Srbiji. Na poti sem bil z druščino, pa so nas v neki družini sprejeli in nam poleg večerje ponudili tudi prenočišče, saj je bila za nami že dolga pot. In to ne tako, da bi mi spali na kavču, nikakor, oče in mati tiste družine sta vztrajala, da bomo spali v sinovi postelji, medtem ko se bo on umaknil in noč preživel na kavču.  Človek kot prostor  In to je tako zelo krščansko, ker je tako zelo Božje. »B og je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje, « (Jn 3,16) beremo danes. Kar je stavek, ki konkretno premakne naše dojemanje Boga, predvsem pa človeka. Vsakega človeka. Bog je torej nekdo, ki ljubi; ljubi pa nekdo, ki spusti človeka k svoji mizi, nekdo, ki mu da prost...