Besede za srce

» On pa je govoril o templju svojega telesa. « ( Jn 2,21 )  Zgroženost Judov ob Jezusovi raciji v templju, ko so ti nanj besni kričali: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« (Jn 2,18), je bila pravzaprav nekaj pričakovanega. Tempelj je bil pač za Jude nekaj izredno svetega, pravzaprav najsvetejšega , bil je namreč znamenje Božje prisotnosti med svojim izvoljenim ljudstvom. Reči: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil« (Jn 2,19) in početi to, kar je delal Jezus, je bilo milo rečeno bogoskrunsko. Toda Jezus je imel drugačen namen. Evangelist Janez je ta dogodek pospremil s pomembnim komentarjem: »On pa je govoril o templju svojega telesa.« (Jn 2,21) To vse postavi v drugačno luč. Pri dogodku v templju torej ni šlo za repenčenje, revolucijo ali za nenadzorovan izbruh čustev, šlo je za spremembo razumevanja odnosa med Bogom in človekom. Jezus je s tem dejanjem hotel pokazati, da se ta sveti odnos ne opravlja nujno v neki sveti stavbi, tudi ne nujno med nekim s...

» Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, temveč vse to obudim poslednji dan. « (Jn 6,39)  Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred smrtjo. Teden dni po njegovi smrti sem se vrnil na fakulteto v Rimu. Po enem od predavanj mi je postalo zelo hudo, da sem se skril nekam za predavalnico in tam jokal z dlanmi na obrazu. Mimo je prišel profesor in me opazil. Stopil je k meni in me vprašal, kaj je narobe. Povedal sem mu. In takrat mi je povedal nekaj besed, za katere mu bom večno hvaležen. Rekel mi je, da smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. Da bom to praznino po očetu vedno nosil s seboj. In da se moram zato z njo naučiti živeti, da je ne smem napolniti s čim drugim. Ker je namreč ta luknja nekaj, s čimer bo moj oče vedno v meni.  Bolečina spominjanja . Težka stvar, ki jo radi preganjamo iz svojega življenja. Se že zamotimo s čim, s kakšni...

Gospod se je odločil, da nas bo imel rad. »Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih.« (Mt 5,12) To je začetek naše vere, začetek tudi naše svetosti, če želite. In tudi edino vprašanje, s katerim se ubadamo, ko govorimo o naši veri, torej: ali nas ima Gospod rad ali ne. Verovati pomeni zaupati v ljubezen Boga. Pika.  Ravno zato verovati – menda nas do tega uvida pripelje kar življenje samo s svojimi tako raznolikimi potmi – ni nekaj lahkega, niti ne gre za kaj dokončnega ali monolitno dolgočasnega, pravzaprav gre prav vsakič znova pri veri za skok v prazno, za vsaj nekoliko noro dejanje. In zato – ne razumite narobe – je vera še nekaj veliko več kot le znati molitve in obvladati teologijo, je nekaj veliko več kot brez dvoma in pohlevno, brez vprašanj slediti navodilom papežev in škofov, veliko več kot samo redno obiskovati mašo in etično živeti.  Če prav razumem Jezusa, potem pomeni verovati postajati vedno bolj ubog . Blagor ubogim. Blagor žalostnim. Bla...

  Nihče ne želi biti grešnik. Nihče si ne želi biti slab človek. Radi bi bili dobri ljudje. Še več, v sebi nosimo celo veliko sanjo po tem, da bi bili popolni. Vredni pohval, stoječih ovacij, priznanj in kar je še podobnih stvari časti. Še bolj kot zaradi prijetnega občutka ob vsem tem predvsem zato, ker vse to dandanes razumemo kot nekaj, kar potrjuje našo vrednost in dragocenost.  Toda danes govorimo o realnosti , ne o sanjah. Prilika, ki jo pove Jezus, je namenjena »nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge,« (Lk 18,9) se pravi tistim, ki s samim seboj niso bili realni. Iskreni do samega sebe. Hotel je povedati, da je naša realnost pač nekaj zlomljenega . Hotel je povedati, da je v vsakem od nas tudi senca zla . In da, slabotni kot smo, ne delamo vedno tistega, kar bi si želeli, še manj tistega, kar bi bilo prav. In da se je tega pomembno zavedati. Ker je pomembno, kakšna je pri tem nujnem odkritju naša reakcija .  Strah pred napako ...

Obdobju razvajenosti sledi obdobje surovosti , tako so ugotovili že stari Grki. In danes živimo prav čas surovosti, tako je v nekem pogovoru rekel p. Branko Cestnik. Da je res tako, nam je dovolj, da samo na kratko ošvrknemo katerikoli pogovor med nami. Če smo res iskreni, bomo ugotovili, da je v ozadju našega obnašanja neko ne vem od kje – morda smo se nalezli retorike medijev – napihovano sovraštvo in nestrpnost.  Morda pa je krivo prepričanje, da je uspeh mogoče doseči le za ceno neuspeha drugega, kar se je tako močno zalezlo v vedenje ljudi, da ni več omejeno le na vodilne položaje. Grobost v odnosih med otroki, starši in učitelji, pacienti in zdravstvenim osebjem je danes žal nekaj vsakdanjega. Povsod smo zabeležili nagnjenje k skrajnostim in odklon od običajnega (kulturnega) obnašanja.  Tako zelo goreče reklamiranje evtanazije v zadnjem času in poteze družbe, ki zadevajo skrb za stare ljudi, to samo še bolj izrecno prikazujeta. Veliko je lepih besed, a s starimi ljudmi s...

Začel bom z zgodbo Charlieja Kirka, človeka, ki so ga naši mediji opisali kot »desničarskega ekstremista«. Tako so ga poimenovali zato, ker je zagovarjal tradicionalne, recimo temu konservativne vrednote, se pravi, ker je bil proti splavu, ker se ni strinjal s teorijo spola in podobnimi »prebujenskimi« stališči. 10. septembra je za te vrednote plačal z življenjem, medtem ko je na univerzitetnem kampusu v Utahu kot velikokrat poprej debatiral s študenti o teh tako perečih temah izgubljenega sodobnega sveta.  Reči bobu bob , se pravi razkrinkavati resnico , je bilo vedno nekaj težkega, morda pa je to danes še težje, saj smo vsi obdani z možnostjo neskončne izbire, ki nam je tako opijanila razum, da smo si začeli predstavljati, da zato lahko v življenju postavljamo neka lastna pravila, da ustvarjamo svet, utemeljen na svoji lastni morali in etiki, recimo temu – na naših željah. In da je, kdorkoli se upira takšnemu našemu mišljenju, zato naš nasprotnik.  Toda vse se spremeni, če n...