Besede za srce

» Spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost. « (Mt 3,15)  V Jezusovem dejanju – da se namreč želi dati krstiti – je nekaj precej težko razumljivega. S tem se je namreč Božji Sin postavil v vrsto ljudi, ki priznavajo svoje grehe – temu je bil namreč namenjen Janezov krst – čeprav jih sam ni imel. Zato Jezus Janezovega krsta ni potreboval. Mu je pa pred tem dejanjem nekaj odkrito povedal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« (Mt 3,15) Za pravičnost je torej šlo pri tem Jezusovem dejanju.  Vsi smo grešniki  Postaviti se v vrsto z grešniki v Jezusovem primeru pomeni povedati, da zato, ker je Božji Sin, še ni nekaj posebnega, da zaradi tega nima nekih privilegijev. Jezus je tako s tem povedal, da zanj popolnoma enako veljajo ista pravila in zapovedi kakor za koga drugega. In to je zelo dobrodošla gesta. Kajti ljudje si običajno svoje vrednosti ne gradimo tako, da se postavljamo v vrsto z drugimi, enako vrednimi ljudmi, temveč da iz nje...

Nova zvezda na nebu pomeni gledati svoje življenje drugače . Nova zvezda pomeni drugačno orientacijo, pomeni drugačno videnje sveta, vse se obrne, nova zvezda zamaje dosedanje prepričanje, poruši enoznačnosti, vrže življenje s tečajev in ga postavi na novo. In kdor želi hoditi prav, jo mora ubogati. Ji mora slediti. Sicer se na svoji poti izgubi. Zdi se mi, da je ta v življenja modrih z Vzhoda bolj kakor s pojavom na nebu posegla z glasom , s klicem, da ji je treba slediti, da je na svetu nov kralj, ki bo vodil ljudi na drugačen način. »Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklônit.« (Mt 2,2) Zato so modri pravzaprav prvi Jezusovi učenci , in poklical jih je na natanko tak način, kakor danes kliče nas. V srcu, ko nas nagiba v določeno smer. Ne nujno tisto, ki se zdi prava nam.  Zato so modri naši prvi vzorniki v veri. Modri so namreč ljudje, ki so prisluhnili klicu Boga znotraj sebe. In so razumeli, da je ta glas tisto, kar vodi njihovo življenje po pr...

Kako velikokrat se ujamemo v občutek, da je preprosto vsega preveč. Da ne moremo več. In morda pri tem sploh ne gre za to, da bi se nam ta občutek zgodil, ker so se nam namnožile obveznosti, ki jih je treba postoriti, temveč da smo pravzaprav samo padli v preobilje hrupa .  V njem ne slišimo več besed, samo informacije, zvoke, obvestila, podatke, glasbene hite, novice, oglase, utripajoče slike, podcaste, videe, klepete, nič več besed. In posledično tudi Besede ne. Preprosto mimo nas gredo. Svet nas tako zelo preplavlja z zvoki in slikami, da se nam zdi, kakor da je vse enako pomembno, oziroma vse enako nepomembno. Zato ne vidimo, zato ne slišimo več. Utrujenost, ki jo čutimo ob tem, ni le telesne narave, ne, duševno, duhovno smo utrujeni, izčrpani, izmučeni, ker nikoli zares ne umirimo uma, svet pač nikoli ne spi, in tako postanemo ne pametnejši, temveč samo bolj raztreseni. Zato ne vidimo, zato ne slišimo več. »Na svetu je bila in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.« (Jn...

» Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu .« (Lk 2,19) Tako je Luka opisal držo, s katero je Marija sprejela vse to lepo božično dogajanje, angele, obiskujoče pastirje, poklon modrih, čudežne dogodke v temni noči, vse te lepe stvari torej, ki so dokazovale, da je to, da se je Bog naselil med nami, resnica in ne neka pobožna pravljica. Od svoje maternice je poslušala bitje srca svojega Sina in to jo je naučilo za vse življenje odkrivati utripanje Boga v njenem življenju. Zato je pomembno ohraniti ta spomin, ker bodo seveda nastopili tudi časi, ko bo Boga-med-nami težko videti, ko ga pred herodi in ostalimi podobnimi preganjalci lepega in dobrega ne bo moč čutiti. Ko bomo celo resno podvomili vanj in v njegovo prisotnost.  Kako torej ohraniti Boga-med-nami v svoji zavesti vse čase svojega življenja?  Na dan novega leta nam Božja beseda ponudi čisto konkreten odgovor, ko veliko govori o blagoslovu . »Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recíte jim: Go...

Nešteto herodov na naše družine, predvsem na otroke, pa tudi na zakonce, se razume, kakor v Jezusovem preži tudi v današnjem času. Stvari, ki razbijajo našo družino, ki jo delijo, ki jo odtujujejo. Pa tu ne govorim samo o (mobilni) tehnologiji, ki je resda najmočneje zarezala v središča naših družin in nam ukradla pozornost in energijo, namenjeno drugim v naših družinah. Govorim tudi o (pre)dolgih službah, o neskončnem delu, o posledični utrujenosti, govorim o neštetih »nepogrešljivih« opravkih zunaj družine, govorim o vsakovrstnih vabljivih izletih navzven, s katerimi se izognemo večkrat tudi problematični dinamiki družine in nekam pobegnemo sami. Odločnost  Evangelij nam predstavi Jožefa kot moža, kakršnega si želi najti vsaka ženska, kot očeta, ki ga mnogim otrokom primanjkuje. Je moška figura, ki manjka tej generaciji prestrašenih, negotovih, nestabilnih in zmedenih moških današnjega časa. Jožefu je angel (ali pa zdrava pamet, saj se to dvoje pač ne izključuje) namreč povedal, ...

» Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. « (Jn 1,9)  Božična noč je pot v temo. Tja nas vabi, v lastno noč, tja nas pelje, v vse tisto, kar je v nas narobe, boleče, grdo, neodrešeno, v tisto, česar nas je pred drugimi in samimi sebe sram, vodi nas v vse tisto, kar nam pravi, da nismo nič, da smo ubogi kakor ničvredni pastirji, tisti na dnu družbene lestvice. Tja nas usmerja s čisto posebnim razlogom: da bi v tej svoji noči srečali Luč. Boga. »Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« (Lk 2,12)  Res je tam. To je oznanilo svete noči: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« (Lk 2,11) Ne samo tema, v moji noči je Bog, ki me ima rad.  Toda »luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5) Kajti ta luč je nekaj v nas, kar nam ne da miru, nekaj, kar nas želi spremeniti, čeprav se sami nočemo . Prav Tisto torej, kar se bori s temo v nas , tisto Nekaj, kar v nas še ni obupalo nad dobrim, lepim in p...