Konec nadzora

»O žena, velika je tvoja vera!« (Mt 15,28) 

Danes se preko dogodka s kanaansko ženo, ki k Jezusu pristopa s popolnoma regularno prošnjo, da bi – kot mnoge druge – ozdravil tudi njeno hčer, doživi pa sprva hladno zavrnitev, sprašujemo, kaj sploh je vera. In čeprav se nam dozdeva, da je to predvsem vrsta opravil in dolžnosti, ki smo jih dolžni Bogu v zameno za varstvo in usluge – tako so boga dojemali predvsem v prvotnih, staroselskih verah – gre za nekaj drugega. Gre za odnos, v katerem se človek in Bog postavita na pravo mesto. 

Morda je ta odlomek v evangelije vstopil predvsem zato, ker lahko zaradi Jezusove bližine in dostopnosti prav hitro Boga začnemo dojemati kot nekoga sebi enakovrednega, še več, zaradi njegove dobrote ga je tudi v tistem času marsikdo dojemal za služabnika, ki ima celo dolžnost, da izpolnjuje želje. 

A Jezus nikdar ni storil čudeža, če v prosečem ni zaznal vere. Če mu nekdo ni dal vedeti, da ga dojema in priznava za Boga. 

Jezusova navidezna »nedostopnost« in njegovo na pogled nekoliko kruto ravnanje, ima tako čisto poseben namen. Predstaviti mora namreč Božjo avtonomnost in neodvisnost. Da torej razumemo razliko med nami in njim. Da ga – kot je to pravilno – dojemamo kot nadrejenega, ki je sicer »usmiljen in milostljiv«, vendar pa popolnoma neodvisen od naših želja in pogledov. 

Najpomembnejši trenutek, ki tako da Jezusu razumeti, da je gospa res verna, sta namreč dve stvari, ki sta med seboj zelo povezani. Prva je njena gesta, ko je »padla predenj« (Mt 15,25). Beseda proskynesis namreč pomeni pred nekom pasti na kolena in se do tal prikloniti v znamenje spoštovanja in podložnosti. Evangelisti jo uporabljajo, ko hočejo pokazati, da je nekdo s tem dejanjem izkazal čast Bogu. Kajti verovati pomeni častiti Boga. Častiti ga pa pomeni pustiti Bogu, da je Bog. To je vera. Spoštovati mejo med nama. Prikloniti se mu in utihniti. Druga stvar, ki izkaže njeno vero, pa je isto, kar pomeni že njen padec na kolena, njene besede »Tako je, Gospod.« (Mt 15,27) Gre za ta naš tako pogosti »amen«, za katerega morda niti ne vemo, da pomeni: »Tako kot boš hotel ti, je prav, Gospod.« 

Takrat se zgodi čudež. Ko razumemo in verjamemo, da uslišanje naše prošnje ni naša pravica, temveč dar. 

 Biti veren torej pomeni opustiti potrebo po nadzoru in sprejeti svojo človeško omejenost. Pomeni priznati Bogu, da pozna širšo sliko in ve več od nas. Pomeni opustiti tesnobo glede prihodnosti in preteklosti ter zaupati v Božjo vodstvo. Tako iz nas kakor iz hčere kanaanske žene odidejo hudi duhovi. »In njena hči je ozdravela tisto uro.« (Mt 15,28)

(misel na 20. navadno nedeljo, leto A)