Iščimo lepoto

Vedno znova me prevzame, kako lepo srečanje se je v mestu na Judovem odvilo med Marijo in Elizabeto. Med dvema ženskama, ki sta vsaka po svoje preživljali težko življenje, polno strahu, negotovosti in preizkušenj. Kajti te ponavadi v nas izzovejo skrbi in strah, pa z njima povezani zagrenjenost in črnogledost, medtem ko med njima veje veselje. 

To je zato tako, ker je – kot beremo – njun odnos poln Svetega Duha. Ta sicer ne izboljša življenja kot takega, zaradi njega ni življenje nič drugačno kot bi bilo sicer, je pa to sila, ki nas priganja bližje Bogu, čigar najbolj očiten izraz pa je lepota. Sveti Duh nas sili, da iščemo in se v življenju borimo in pred samim seboj zahtevamo lepoto. 

Ravno to je tisto, kar jima pomaga gledati svet in življenje – in druga drugo – drugače kot ponavadi. In sicer tako, da druga v drugi občudujeta Boga in njegovo veličino: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42) »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.« (Lk 1,46-47) 

Ne vzemimo tega preveč na lahko. Iskanje lepote – v naravi, v življenju, drug v drugem – je namreč izraz naše vere, da je Bog nekdo, ki je večji od vsega, tudi od naših problemov in medsebojnih ovir, ki si jih postavljamo, ko smo drug do drugega grdi in sovražni. Marija je »vnebovzeta«, ker se je tja namenila, drugače povedano, ker se je pri sebi odločila, da bo njeno življenje polno lepote, polno Boga. Kajti za to se odločimo, ko jo hočemo videti, ko hočemo videti znamenja Božje ljubezni do nas povsod in za vsako ceno. 

Današnji praznik nam daje nalogo, da iščemo, gledamo, brskamo in se borimo za lepoto – ker je prav ta izraz nebes, v katera smo namenjeni. Da si torej ne pustimo verjeti agresivni grdoti, ki polni naša okolja, naše medije, naše glave in misli, da vse to premagujemo z vero v lepo in dobro. Občudujmo. Pohvalimo. Zahvalimo se. Tako prihaja Sveti Duh v naš svet danes.

(misel ob prazniku Marijinega vnebovzetja)