Sprejemanje


V pripovedi o krstu, ki ga je Janez Krstnik podelil Jezusu v reki Jordan, ima pomembno vlogo ljudstvo, torej mi, ki nismo Jezus, ki nismo Božji Sin, ki smo nepopolni ljudje. In ne, to ni samo ozadje te pomembne zgodbe, ampak njen bistveni del, ljudstvo grešnih in nepopolnih. Preden se je namreč Jezus potopil v vodo, se je »potopil« v množico, se ji pridružil, postal njen član. In ravno sredi te množice se je nad Jezusom odprlo nebo, da je slišal glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3,22) 

Sprejemanje, ne všečnost 

Izraz sprejemanja. Oče je sprejel Jezusa kot enega izmed množice nepopolnih, neuspešnih, saj je Jezus je sprejel to isto množico kot svoj dom, kot prostor svojega prebivanja. In množica je sprejela Jezusa, ni ga izločila, ravno tako kot vsi ostali je bil krščen. Tako je Oče z njim sprejel tudi vso množico, vsakega od nas. Razumemo to veliko stvar? V tem medsebojnem sprejemanju se je odprlo nebo, kar se zgodi vsakič, ko smo sposobni sprejemanja, povejmo še drugače, reči nekomu: »Ti si moj ljubljeni sin.« »Imam te rad takega, kot si.« 

Seveda nas v odnosih vedno mika skušnjava všečnosti, da bi bili ljudje okoli nas »boljši« kot so, je večinoma skrita odslikava naših pričakovanj in želja, da bi ljudi naredili take, da bi nam bili všeč. Iz tega zrase popravljanje, kritiziranje, obsojanje, tudi poniževanje. In če je vrednota naših odnosov bolj »dobro« kot »resnično«, potem je v njih zlahka prisotno prikrivanje, potvarjanje, manipuliranje, laži ipd. 

V glasu »Ti si moj ljubljeni Sin« pa ni sledu o všečnosti, o »ljubljenem« govorimo, kar je pridevnik sprejemanja celovitosti nekega človeka, se pravi tako njegovih dobrih kot tudi slabih plati. Sprejeti nepopolnost nekega človeka, ne da bi ga zato poniževali, obsojali in popravljali, pa je izraz osebne zrelosti. Oziroma sad lastnega občutka o sprejetosti tudi v svojih neuspehih. 

Vrednost pohvale 

»Ti si moj ljubljeni sin.« Kolikokrat to povemo svojim domačim? Kolikokrat se zahvalimo, pohvalimo, kolikokrat smo sposobni lepe besede? Kolikokrat opazimo trud, kolikokrat povemo, da imamo koga radi, da nam veliko pomeni, da je razlog našega veselja? Pa ne razumimo narobe, ne gre za to, da bi druge samo hvalili, da ne bi pograjali, da ne bi kaznovali. Pri sprejemanju gre za to, da smo pozorni tudi na dobre, pozitivne plati, ki jim zlahka ne dajemo pozornosti, ker se zdijo samoumevne. Ta človek je naredil nekaj slabega, ampak tudi veliko dobrega. Zato je po Karlu Gržanu v medosebnih odnosih pomembno da upoštevamo pravilo oz. razmerje 5:1. Preden povemo vse slabe misli oz. tisto, kar manjka, povemo najprej stvari, za katere smo hvaležni, ker smo jih opazili. Vsaka sprememba zrase samo iz dobre podlage. 

Zato je ta glas pri Jezusovem krstu tako zelo pomemben: nekdo nas ima rad v naši resničnosti, ki je tudi nepopolna, a ne samo taka. In ta je sad naše želje po tem, da bi bili boljši. Božja pedagogika pozna človeka.

(misel na nedeljo Jezusovega krsta, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro