Ko je boljša od tišine

Govorili bomo o besedi. To se je zdelo evangelistu Janezu izredno pomembna tema, tako zelo, da jo je postavil na začetek svojega evangelija. Beseda, torej. Ker je namreč beseda, če rečemo še drugače, komunikacija, nekaj bistvenega za naša življenja, nekaj, kar ustvarja vse: »Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« (Jn 1,3) 

In na začetek jo postavi predvsem zato, ker se mu zdi bistveno, da odkrijemo, kakšna je Božja beseda. »V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.« (Jn 1,4) Uganili ste, seveda zato, ker bi želel povedati to, s čimer se ukvarjamo zadnje dni, torej kako danes spraviti Boga na svet. To se počne tudi z besedo. Se pravi s človeško besedo, ki je podobna Božji. »Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči.« (Jn 1,6-7) Kajti tudi naše besede ustvarjajo, delajo, oblikujejo, tako kot Božje. Je pa res, da ne ustvarjajo samo dobrega, lahko prinašajo tudi zlo, tudi slabo, lahko, če ne odsevajo Božjega duha. 

In zdaj pridemo pred vprašanje, ki nam ga postavlja prebrani prolog Janezovega evangelija: kdaj so naše besede začetek evangelija, kdaj podobne Božjim, kdaj ustvarjajo luč. Kdaj spravljajo Boga na ta svet? 

Pri tem pravzaprav ni recepta. Čeprav je pomembna, ne moremo reči, da bo vse rešila prijaznost. Ta je – če je takole avtomatska – lahko nekaj zelo neiskrenega in pocukranega, izumetničenega in odbijajočega. Tudi z ostro resnico – če torej povemo vse brez dlake na jeziku – se ne reši vsega, če pride ob nepravem času, lahko ta tudi rani in uniči. 

Gre za nek poseben notranji spopad, ki pa rabi svoj čas: »Luč sveti v temí, a temá je ni sprejela. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime.« (Jn 1,5.12) Gre za vdor Luči, Božjega v nas, ki se nam sprva upira in ga moramo potihem in počasi sprejeti, mu pustiti, da se v nas razrase. Šele potem (od)govoriti. 

Spomnim se pogleda svojega nekdanjega župnika Gašperja Rudolfa, ko sem mu govoril o težkih stvareh, o težkih srečanjih, o lažeh, o blatenju, ki sem ga doživljal. Najprej je pazljivo prisluhnil, ko sem končal, pa ni odgovoril. Samo zamišljeno je pogledal nekam v daljavo, menda takole prepuščajoč te besede Tišini, ki se je šele imela učlovečiti. Nekoč, ko bi dobil prave besede. Četudi bi bilo to po človeških merilih prepozno. Toda beseda je primerna samo, če je boljša od tišine. 

Zato se mi zdi takšnale »meditacija« pri vsem skupaj še najbolj primeren začetek govorjenja. Rekel bi torej, da se dobre, lepe, svete besede začnejo v tišini. V molitvi. Potem so lahko nekoč tudi sveta konkretnost.

(misel na 2. nedeljo po božiču, leto C)