Besede za srce

Z vprašanjem, ki ga Jezusu postavi pismouk, nas danes zanima »prva vseh zapovedi« ali, če povemo drugače, povzetek zapovedi, nekakšen nasvet vseh nasvetov, kaj je za dobro življenje res pomembno. Takšnih nasvetov, zapovedi, receptov je v našem svetu vse polno, kajti vsakdo hrepeni po dobrem življenju in je zato to tudi dobra tržna niša, a o tem kdaj drugič.  Dvoje kril ene ljubezni  Jezusov odgovor na to vprašanje je pričakovan, povsem v skladu z judovsko modrostno tradicijo, in sicer zapoved ljubezni do Boga , ki pa jo dopolni in razširi tako, da prvi, največji in najpomembnejši zapovedi postavi vzporednico . Dobro življenje, pove Jezus, je v harmoniji dveh ljubezni .  Tako evangelij izpostavi dvoje ljubezni, recimo temu dve točki pozornosti, vzporedni druga drugi, in sicer – pozor – tisto do Boga in do bližnjega, se pravi ljubezen navzven , ter tisto težje razumljivo, ljubezen navznoter , tisto do samega sebe, namreč. Kajti čeprav menimo drugače, je to v bistvu ena sama ljubezen, da

Nocoj močno željo, da smo tukaj in da molimo, posebno čutimo tisti, ki smo ranjeni od smrti naših bližnjih. Miru, tolažbe iščemo, bližine ob Bogu in drug ob drugem. Kajti hude bolečine vseka smrt v nas, strašno grde osamljenosti, težke misli, take, da bi ob njih človek kar prenehal verjeti v dobro in lepo. V življenje.  Smrt ima veliko moč, vse lahko spremeni, vse nam lahko vzame, celo tiste dragocene spomine na naše rajne. Edino ene stvari pa ne, tega, da smo še vedno njihovi bratje, sestre, očetje, matere, otroci, tega pa ne more vzeti, ne preklicati, ne izbrisati. Še vedno so naši, še vedno smo njihovi. Pripadamo si.   Prav zaradi tega nas namreč smrt boli, zato jih pogrešamo, zato jokamo za njimi, zato si jih želimo ob sebi, zato v tem velikem nesmislu še iščemo, še brskamo za življenjem, ga še zahtevamo, preprosto ne verjamemo v smrt . Ne da bi jo s tem zanikali, samo verjamemo, da je to, kar se dogaja v nas, ko nas boli, ko si jih želimo ob sebi, nekaj močnejšega od smrti. Ljubez

V nebesa spadamo. Toda ne zaradi naših posebnih lastnosti, sposobnosti ali rezultatov, temveč zgolj in samo zaradi svoje nepopolnosti . Če smo na kakršen koli način prizadeti in ranjeni, spadamo v nebesa.  To je šokantno sporočilo že stokrat slišanih »blagrov«, ki definirajo prebivalce nebes, ne tista misel, ki smo si jo ustvarili v teku stoletij, da namreč prideš v nebesa, če si priden, odličen, uspešen. V skladu z njo smo svetnike v teku stoletij spravili v neko nedosegljivo, nadčloveško avro, da si jih predstavljamo kot moralno uspešne ljudi, ki jim je (za razliko od nas) uspelo, ki so torej zmogli vse to, česar ne zmoremo sami. Da, ustvarili smo si prepričanje, da so nebesa uspeh , Jezus pa z blagri govori o porazu . Nebesa so za nepopolne .  Svetniki, torej prebivalci nebes, tako niso nič drugega kot ubogi , žalostni , krotki , zasramovani in preganjani , skratka, nepopolni ljudje, tako pravijo blagri. Da, tudi usmiljeni , čisti v srcu , miroljubni , toda ne v smislu moralne izvrs