Preskoči na glavno vsebino

Mir je sad vznemirjenja


Da po vseh pozivih k enotnosti in spravi, ki jih tako krvavo potrebuje naša družba, da ob večni delitvi na »naše« in »vaše«, da v obdobju izrazite polarizacije še pri evangeliju poslušamo o razdeljenosti, je milo rečeno škandalozno. Četudi je treba reči, da je to vendarle nekaj realnega. Saj vendar tistega, ki živi po evangeliju, res nihče ne hvali, nasprotovanja vzbuja v svoji okolici, res se tisti, ki hoče živeti po Jezusovih besedah, nujno zaplete v konflikt, evangelij je pač zahteven in očitno obračunava z vsem, za kar navdušuje svet. Vendar moramo kljub vsemu priznati, da od Boga ljubezni preprosto pričakujemo pot k miru, ne pa razdeljenosti. Zakaj torej »knez miru« prinaša razdeljenost? 

Kar vleče k spravi 

Preprosto zato, ker mir – čeprav se nam na prvi pogled zdi tako – sploh ni odsotnost konfliktov. »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo,« (Lk 12,49) da se nekaj vžge med ljudmi, pravi Jezus, in ta ogenj je debata. Torej se mir ne poraja v tišini, v odsotnosti zamer in v pozabi težav, temveč je mogoč samo v neprenehnem iskanju resnice, ta pa se ne poraja v samoti, marveč v napornem soočanju stališč, v boju, bi rekel, ki nikdar ni samo boj z drugim, temveč najprej in predvsem boj s samim sabo, z včerajšnjim »jazom«, ki mora izginiti. Kristjan zato ni zasebnik s potuhnjenimi stališči, tudi ne nekdo, ki ima svoje mnenje za zabetonirano dogmo, kristjan je nekdo, ki hoče, da med ljudmi vedno zmaguje »prav«. Tega pa ni, dokler sta »moj« in »tvoj« prav ločena, kjer ni soočenja različnih pogledov na iste stvari. 

To je tisto paradoksalno v vsem skupaj: kar je razdeljeno, znotraj njih načeloma vleče ljudi skupaj, saj čutite, kako veliko ljudi bi rado miru, želimo si ga, ljudje smo lahko samo za kratko jezni, samo za kratko užaljeno umaknjeni drug od drugega, dolgo tega preprosto ne zdržimo, in če je nekaj, kar med nas prinaša razdeljenost, ljudje čutimo, da se moramo pogovoriti, se spraviti, se pomiriti. 

Debatirati 

Točno tega želi Jezus. Zato prinaša »razdeljenost«, vznemirjenje, konflikt. Debato hoče, celo prepir med nami, iz njega se namreč šele rojeva pravi mir med ljudmi, ne v navidezni tišini, v kateri ljudje stiskamo zobe drug naproti drugemu, temveč v odločitvi za to, kar je prav – in ne za to, kar je lažje. 

Najboljša stvar pri evangeliju je namreč ravno v tem, da ne vemo natančno, kaj je prav in kaj ne, evangelij ni recept za kolač, delaj tako in gotovo uspe, Božja beseda je menda kar nalašč tako široka, da je nujno potrebna debatiranja, iskanja med različnimi pogledi. Nekje vmes med nama je namreč Božja beseda, kdor stopi bližje drugemu, jo bo našel.

(misel ob 20. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m