Ko pride in potrka

Tako se pričakuje Gospoda: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo.« (Lk 12,35-36) Ledja si namreč človek na Vzhodu opaše, da z do tal segajočo obleko tako lažje dela in hodi, luč pa mu pomaga, da v čakanju ne zaspi, v temi človek zadremlje na hitro, če ima luč, pa je sposoben pozornosti.

Akedia

Kajti Gospod pride tako, da potrka, in veste, kako nas trkanje na vrata nanagloma zbudi, nas naenkrat iz sanj prestavi v realnost, za tiste trenutke gre torej, ko se v naš mir, v sveto prepričanost o lastni odličnosti prikrade neka moteča smet, ki skvari popolnost občutka, zoprni občutek, da bi morali kaj narediti drugače, ko nam na drugi strani ves svet gladi dlako, češ, saj vsi delajo tako.

Ravno zato ga lahko sliši le tisti, ki ni zaspal, ki je še pozoren in pripravljen garati. Zapišimo še drugače, nekdo, ki ni podlegel utrujenosti duha, puščavski očetje bi temu rekli »akedía«, »opoldanski demon«, govorimo o tistem momentu v vročini po kosilu, ko se ti nič ne ljubi in se ti zdi vse prevelik napor. Tedaj se v človeku zbudijo sanje o tem, kako lepo bi bilo kje drugje, v neki neobstoječi realnosti, in tako spi in se ne pusti prebuditi. Gre torej za stanje brezvoljnosti, otopelosti, »vseenosti«, tudi naveličanosti, ki se je v nas bojda naselila preko neizmernega udobja, to je najbolj uspavalo sodobnega človeka, občutek, da nam vse pripada in da nam mora vse uspeti ter da nima smisla živeti, če ni tako, kakor smo si zamislili.

Budnost

Zdi se, da je torej pozornost v tem zaspanem času popolnoma padla, nihče več ne sliši Gospodovega trkanja, ko trka preko ljudi, ki nas prosijo za pozornost in pomoč, preko življenjskih katastrof, ki kličejo po naši molitvi in skrbi, ko trka preko porazov, ki jih doživljamo, in preko napak, ki jih storimo. Ko nam namenoma postavlja ovire, ki naj bi nas zbudile, mi pa jih preziramo.

Hudo je, kadar je v našem življenju »vse ravno«.

Gospod pa nas želi usposobiti za budnost, za čuječnost, da pazimo nase in na svoje odločitve, občutke, stanje, da smo pozorni, in za odzivnost, da torej odpremo, »ko pride in potrka«, ko nas vznemiri s svojimi neprijetnimi vprašanji, da mu tedaj pustimo vase. Da se odpremo spremembi. Kajti On ne trka zato, da bi ga moral človek gostiti, ne kot gospodar, kot služabnik prihaja, kot nekdo, ki želi postreči. »Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel.« (Lk 12,37)

Otopelosti nas pri tem ne bo rešil aktivizem, temveč potrpežljivost v misli in dejanju. Biti »zvesti in preudarni oskrbnik« (Lk 12,42), ki čaka, »kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe.« (Lk 12,36)

(misel ob 19. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik