Na dan Marijinega vnebovzetja, na dan preobrata nekega človeškega življenja, ki je dobilo svoje mesto v nebesih, razmišljam o ljudeh, ki so kakor Marija Elizabeti tudi meni spremenili, obrnili življenje, ki so se me dotaknili do globine. Dobri, sveti ljudje mojega življenja so to, nekaj nebeškega je v njih, ker so se pustili dotakniti s strani Boga, ki se ne dotika vedno z nežnimi dotiki, a vedno z njimi ustvarja nekaj velikega. »Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto.« (Lk 1,49) Ustvarja jih za graditelje svetišč, za »Mater mojega Gospoda.« (Lk 1,43)
In razmišljam, ali ni to moj poklic, postati »Mati mojega Gospoda«, Mati pač napravi prostor svojemu Sinu, svojemu Bogu, ki ni hotel priti v nobeno svetišče iz kamna in opeke, temveč je hotel prebivati v naših odnosih. In je ta prostor dobil, ko so drug drugega začeli klicati »blagoslovljena med ženami«, z besedo ali z lepim pozdravom, z dotikom, enako svetim dotikom, s katerim je Bog Marijo naredil za svetišče, za tempelj med ljudmi.
Narediti ljudi za »blagoslovljene«, to je tisto, s čimer ljudi okoli nas spreminjamo, tudi to, za kar smo poslani mednje, na ta svet, da se jih dotikamo, z blagoslovom, s pozdravom, z molitvijo zanje, tako močno, da bodo začutili, da se je nekaj med nama zgodilo, ko je med nama nekaj Božjega in nekaj svetega. To globoko spoštovanje, ki ga najdemo med Marijo in Elizabeto, ki je njun odnos naredil za svetišče, to je tisto, za kar moramo narediti naše odnose, narediti jih za nekaj svetega, nekaj dragocenega, za nekaj, v kar vstopamo s strahospoštovanjem, z globokim občutkom, da nismo gospodarji nikogaršnjega življenja, da smo samo služabniki živega Boga, ki si je našel svoje mesto med človeškimi odnosi.
Biti njegov učenec pomeni častiti ga v bratih in sestrah, ko jih napravimo samemu sebi za Njegov tempelj, za nekaj blagoslovljenega.
»Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo.« (Lk 1,50)
(misel ob prazniku Marijinega vnebovzetja)
Komentarji
Objavite komentar