»Več« ne zadovolji

Vsi bi radi bili bogati. Četudi poznamo veliko zgodb o bogataših in niti ena nima lepega konca, tudi ta v evangeliju ne. Tako se zgodi v večini njihovih primerov, kakor zaključi Jezus: »Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.« (Lk 12,21)

Vendar pa ne gre za to, da Jezus bogatašev ne bi maral, nasprotno, odgovarjal je na njihova vabila, večerjal je z njimi, z njimi tudi debatiral, kakor vidimo. Razumeti je torej treba, da so njegovi pikri opomini svojevrsten izraz skrbi, občutljivosti, ljubezni do ljudi, ki imajo veliko ali si veliko obetajo, si veliko želijo, in takih nas je večina: povedati resnico, kako lahko se zgodi, da pri premoženju gospodar in služabnik zamenjata mesti.

Past bogastva

Tako je namreč pri »nabiranju zakladov«: začne se čisto nedolžno. Premoženje je seveda nekaj nujnega za preživetje, ljudje ga seveda potrebujemo. Poleg tega je v človekovi naravi želja po rasti, tudi po rasti v osebnosti. Premoženje, ki smo si ga prigarali, nam pri tem daje neko samozavest, potrditev, da človek dela dobro in prav, da je koristen, da je nečesa sposoben, da nekaj zna, dobro nam denejo dobri rezultati dela, saj bi se sicer menda kar naveličali živeti. In premoženje nam pomaga, da z njim nekaj ustvarimo, ko dajemo drugim, ko z njimi delimo nekaj svojega, je lahko premoženje sredstvo za izkazovanje ljubezni, kako nekaj velikega lahko naredi denar, ki ga ima nekdo dovolj, da lahko daje preostanek tistim, ki so v življenju drugačne sreče kot on.

In tule pridemo do pasti, ki jo vsebuje bogastvo, do trenutka, ko se vloge lahko zamenjajo. Ko začnemo biti prepričani, da je bogastvo samo sad našega truda in znanja, naših zaslug, da ni dar, ki bi ga lahko imeli ali pa ne, tedaj postanemo njegovi služabniki. V tistem trenutku, ko se nam zazdi, da dajanje ali kakršnokoli odpovedovanje premoženju pomeni, da nam hoče kdo vzeti nekaj našega, nekaj, kar pripada meni, ker je del mene, ker sem to jaz.

Kaj daje življenju vrednost?

Nevarnost bogastva je namreč predvsem v tem, da pričnemo količino premoženja enačiti z vrednostjo samega sebe. Te pa, vemo, ni nikoli dovolj. In bi zato radi več in več, misleč, da bomo potem zadovoljni in »dobre volje«, »podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago.« (Lk 12,18) Pa se vrnimo na začetek našega razmišljanja: poznamo veliko zgodb o bogataših in niti ena nima lepega konca. Nekaj gre narobe z življenjem, ko dobiček postane glavni argument našega odločanja.

Pa smo pri načelu, ki ga Jezus postavi svojim poslušalcem, pravzaprav pri vprašanju: »Kar pa si spravil, čigavo bo?« (Lk 12,20) Ker življenju ne dajejo vrednosti delnice in polne denarnice, temveč prijatelji, zanje ti je Bog podaril toliko tvojega bogastva.

(misel ob 18. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik