Moč in prepustitev

Marta in Marija, dve sestri, ki ne bi mogli biti bolj različni druga od druge. 

Marta, izjemno, celo prekomerno aktivna, kot je mogoče spoznati iz Jezusovih besed, »skrbi in vznemirja te veliko stvari« (Lk 10,41), je ženska, ki bi imela rada vse pod nadzorom, tudi svojo sestro, tudi Gospoda in njegovo mnenje. Da je torej vse tako, kot si je zamislila, menda se je pri opravilih prej že izkazala in je to potem postalo nekaj, na čemer je gradila svojo vrednost in samozavest, nekaj pomembnega se nam zdi imeti moč nad svojim življenjem. Zdi se, da nam taka nagnjenja narekuje neka notranja težnja po popolnosti, ni dobro, če ni najboljše, in najbolje je tako, kot sem si zamislil. Nič ni narobe z njo, dokler ta ne prevzame oblasti nad človekom in si ta začne predstavljati, da je gospodar svojega življenja – in drugih ljudi. Da je bog, recimo. 

Ko gre kaj narobe 

Težava je v tem, da vsak človek slejkoprej pride pred situacijo, ki ga presega, ko pač ne more iti vse tako, kakor si je zamislil, bodisi zato ker mu zmanjka moči, da bi vse naredil sam in po svoje, bodisi ker so preprosto v življenju stvari, ki niso v naši moči in na katere ne moremo vplivati. »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči?« (Lk 10,40) Ko ugotovi in si mora priznati, da je samo človek. In takrat je hudo, zdi se, kakor da se nam je sesul svet, čeprav se ni, samo naše prepričanje, da je vse v naši moči, samo naše supermenovstvo se je sesedlo v prah. Prepričanje, da je prav in dobro samo tisto, kar mi mislimo, da je. 

Tedaj pridemo pred drugo življenjsko držo, ki jo pooseblja Marija: »Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo.« (Lk 10,39) Najprej je poslušala, opazovala svoje življenje. Čeprav se zdi, da je zato njena drža življenjsko pasivna, ni tako, Marija samo postavi stvari na pravo mesto, samo zaveda se, kdo je v življenju glavni, kdo ukazuje in kdo posluša, kdaj se je treba upreti in kdaj sprejeti, kar se je zgodilo. Prepustiti, sprejeti. In je zato pomembno poslušati, upoštevati sebe, a ne samo sebe, dovoliti poleg sebe tudi drugega, človeka in Boga, tako se stvari postavijo na pravo mesto. In pridemo do miru, ki je najbolj zanesljiv pokazatelj, da živimo prav. 

Moč in nemoč 

Gotovo poznate kratko molitev, pripisujejo jo sv. Frančišku Asiškemu, ki zame predstavlja najbolj primerno življenjsko držo, takole gre: »O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim, in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje.« 

Zdi se torej, da je rešitev v tem, da si v našem življenju moč in nemoč podata roko. Ko skupaj nosita življenje, je to v še najbolj ubrani harmoniji.

(misel ob 16. navadni nedelji, leto C)