Preskoči na glavno vsebino

Nauči nas


Tale prošnja enega od učencev, »Gospod, naúči nas moliti« (Lk 11,1), je morda pomembnejša, kot je videti na prvi pogled. Ker ne gre samo za molitev, za obrazec, ki naj bi ga ponavljali; da je res tako, zadostuje dejstvo, da Luka zapiše našo vsakdanjo molitev malce drugače kot Matej. Ne, za držo učenca gre, za to, da se mora vsak Jezusov učenec zavedati, da je v svojem bistvu prosilec. »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9) To pa je nekaj izjemno težkega. 

Težko je biti šibek 

Mogoče je namreč razumeti, kakor da je drža prosilca izraz nekoga manjvrednega, nekoga podrejenega, nesvobodnega, odvisnega, tako gledamo na ljudi, ki ne zmorejo sami in potrebujejo pomoč. Zato resnični reveži le redkokdaj sami pridejo na centre pomoči, na Karitas, na Rdeči križ, zato ljudje, ko smo v stiski, s cmokom v grlu vprašamo za pogovor, šele ko je prepozno, poiščemo nasvet, ničkoliko ljudi nasmejanih obrazov je že umrlo s porezanimi žilami ali na vrvi. 

Radi pomagamo, radi smo dobrodelni, biti pomočnik daje naši samozavesti neverjeten občutek vrednosti, kako veliko moč občutimo, kadar komu pomoči potrebnemu damo tistega, kar potrebuje. Prositi pa ne znamo. Sram nas je tega, da smo nebogljeni. In se zato delamo junake pred življenjem, ki je verjetno prav nalašč narejeno tako težko, da v njem ne moremo sami, tragični junaki smo, ki ne razumejo, da je vsak poraz v življenju zgolj očiten smerokaz k temu, naj se obrnemo k Bogu, k človeku in prosimo za pomoč. 

Učimo se prositi 

Jezus hoče, da se navadimo »prositi«, to je osrednja beseda tega odlomka o molitvi, zato je treba moliti, ker bo »nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13), tistim, ki se zavedajo, da ga potrebujejo. Tistim, ki ga bodo imeli za Očeta, za nekoga, ki je za njihovo življenje bistven, ker jih ne bi bilo, če ne bi bilo njega in njegovih darov. Ne zato, ker bi nas rad naredil od Njega odvisne, temveč ker je ravno prošnja tista, v kateri lahko nekomu rečemo »Prijatelj« (Lk 11,5), prosimo lahko samo nekoga, ki ga imamo radi, nekoga, ki nas ima rad. Imeti nekoga, ki hoče pomagati, to pomeni imeti prijatelja, imeti nekoga, pred katerim smo lahko tudi nepopolni, to pomeni biti prijatelj, ker smo prijatelji šele v svoji šibkosti in potrebah, ne v svojih močeh. Ljubezni ni, če nismo šibki, če nimamo za kaj prositi, tudi nikomur ne omogočamo, da bi nam izkazal ljubezen. 

Neverjetna svoboda je v tem, preložiti skrb za svoje življenje Nanj, nositi ga v paru, v troje, v četvero. Tudi Jezus je »na nekem kraju molil« (Lk 11,1), tudi On je prosil, ker brez Prijatelja ne moremo živeti. Zato se je treba učiti prositi.

(misel ob 17. navadni nedelji, leto C)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več