Življenje kot naloga

nosidebar.com

»Kadar človek ne more najti globokega smisla, se zamoti z užitkom,« tako je dejal Viktor Frankl. S to mislijo je dregnil povsem v drobovje naše družbe, ki tri dni v tednu čaka na vikend, dva pa porabi, da si od njega opomore, ki se bolj sekira, da še niso odprli barov, kot to, da ne more obiskati svoje mame, ki leži nepokretna v kakem domu za ostarele. Tudi danes smo cele množice ljudi v svetu »izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja,« (Mt 9,36) v čudnem fenomenu, ko ljudje, ki živimo izjemno dobro, nekega dne povsem izgubimo orientacijo, smer, cilj in potrebo, da se kamorkoli že premikamo, saj »ima sodobni človek od česa živeti, izgubil pa je smisel, za kaj živeti.« (S. Kristovič) Strokovnjaki menijo, da so posledice tega stanja duha agresivnost, depresija in številne zasvojenosti, vse to dela iz nas življenje iz dneva v dan, ne da bi vedeli za cilj in globlji smoter svojega obstoja, ki se ponavadi izgubi, ko se preveč vrtimo okoli samega sebe …

Nepogrešljivi

Jezus na to splošno izgubljenost sodobnega človeka odgovarja tako, da svoje učence pokliče (Mt 10,1) in jih pošilja (Mt 10,5), povejmo drugače, pove jim, da je njihovo življenje naloga, ki jo morajo opraviti, ker je namesto njih ne bo mogel opraviti nihče drug. Nenadomestljivi so, nepogrešljivi v tem svetu in zato neskončno vredni in dragoceni. Vse to daje človeku smisel, smer, zavedanje lastne poklicanosti v življenju, to mu daje občutek sreče, čeprav ne živi ravno tako, kot si je predstavljal. Ker je smer in razlog za življenje nekaj, kar obstane tudi takrat, ko je na dnu svojega bivanja, ko se zdi vse kot samo brezupno vztrajanje pri dihanju.

Poslani

Zato Jezus kliče in pošilja vedno, tudi danes. Ne samo v duhovništvo in redovništvo, tudi v očetovstvo in materinstvo kliče, v svet pošilja tako politike, kulturnike in znanstvenike, kot tudi delavce za tekoči trak, pa v stranišča gostiln in med smetnjake. In priznati vsem ljudem, dogodkom in nalogam našega življenja pomembnost je prva stvar, ki jo naredimo za to, da bi ta svet spet našel smisel. Potem bo človek namreč dovolj svoboden, da bo razumel, da je enako potreben za ta svet kakor tisti, s katerim se v razredu ne more primerjati, in da zato lahko odgovori na tihi glasek, ki se zbuja v njem, ne da bi ga pri tem preglasili ugovori ugleda, položaja, denarja in drugih svetinj potrošniške družbe.

Za to pa je treba veliko tišine in razmišljanja, spoznavanja sebe in poslušanja dogodkov in srečanj, to je kompas smisla, ki pomaga ugotavljati, zakaj smo še živi, ker smo na svetu vse dokler ne izpolnimo svojega poslanstva. To je molitev za sedanji čas, poiskati smisel lastnega življenja in življenja tistih okoli nas, prositi »Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.« (Mt 9,38)

(misel ob 11. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik