Kruh


»Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes.« (Jn 6,51)

On je Kruh. To Jezus pove večkrat in iskreno. On je Kruh – kar nam danes, v obdobju izobilja, pove le malo. Ko je vsega na pretek, človek ne potrebuje kruha, niti ne potrebuje Boga, dovolj so mu jagode in kaviar. Danes je tako kruh postal nevarno živilo, ki se ga je potrebno izogibati, ker redi in nasploh škodi zdravju. Nekoč s tem niso imeli težav, bili so dnevi v življenju naših dedov, ko je bil kruh edino, kar so dali v usta, ni jim škodil, celo prosili so ga, da bi jih zredil, čeprav je bil to večkrat star, morda celo nekoliko plesniv in trd kos hleba.

Na večer so posedli okoli mize, potem je zazvenelo, potiho, iz lačnih, utrujenih src: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh,« iskrena prošnja je to bila, iz nebogljenosti človeške revščine, k Njemu, od katerega usmiljenja so živeli. Potem je mati vstala in odšla iz izbe ter se vrnila s hlebcem, ovitim v bel prt, pražnje, slovesno, kot da gre za kralja v hiši, kot oseba je vstopil mednje, kot Bog, ki je prišel na zemljo. Samo to je imela v roki, edino, kar je bilo hrane v hiši, in nož. Potem je delila. In vsak ga je dobil kos v roke, četudi le majhnega, vsi so dobili nekaj, četudi iz revščine materine roke, in potem jedli v tišini, polni hvaležnosti, da so imeli kaj dati v usta.

Enako ga še vedno jemo mi danes, pri maši. Da bi se zavedali, vedno znova, kako močno ga potrebujemo. To je kruh, o katerem govori Jezus, nekaj, kar nujno potrebujemo za življenje. Ker brez njega ne bi preživeli, zato ga jemo, tudi če je kdaj trd, četudi nam okus ne paše, jemo ga, ker nam daje energijo za življenje, moč za odločitve, smer in smisel.

To je evharistija. Veliko zrn v enem samem kruhu, edinem kruhu, ki ga imamo, podarjenem iz nebes. S tem se hranimo, s skupnostjo, ta je Jezus sam, ki dan za dnem prihaja v naše življenje, pravi, »živi kruh«, ki me drži pri življenju. Zato grem k maši, da ne pozabim, da v tem svetu nisem sam, ko gre za moj egoizem in ko gre za mojo samoto. Zato je Jezus kruh. Ker se počasi spreminjamo v to, kar jemo.

Zato potrebujemo ta kruh. Ker človek nekako še preživi brez kruha, brez ljubezni pa ne.

(misel ob prazniku Sv. Rešnjega Telesa in Krvi, leto A)

Komentarji