Lepa je moja dežela


Nehal sem gledati poročila, nisem mogel več, tudi novice, ne zato, ker so tam tudi stvari, s katerimi se ne in se ne morem strinjati, ne, temveč ker je vse, javnost, mediji, omrežja, kakor z virusom okuženo s sovraštvom in neizmernim gnevom. Toliko nemira, toliko bolečine je vame vneslo neprestano bojevanje levih in desnih, belih in črnih, križev in zvezd. In očitno ne samo vame, ne, kakor je pogosto pri bolečini, smo ljudje pograbili, kar je bilo pač pri roki in zdaj že nekaj časa drug drugega obmetavamo z najbolj smrdljivo gnilobo, kar je premoremo v sebi, vsa dolgo zatajevana mnenja o »tistih z nasprotnega brega« smo osvobodili in ta se kot horda podivjanih zveri vsak dan spuščajo po ozelenelih slovenskih grapah. 

Pavček, on pa ni nehal gledati poročil. Morda je po trudnem dnevu med trtami pod svobodnim soncem svoj pogled dvignil od novic, se počasi, zamišljeno sprehodil proti oknu, se naslonil nanj, da mu je skozenj nežen vetrič pobožal utrjeno čelo, tam nekje od globokih zelenin gozdov je prišel, z bistrimi potoki, ki so jih v doline med zlato žito poslali v meglice pokriti visoki mogočni vršaci, in potem ko mu je lipa na vrtu na večer zadehtela v nozdrvi, je pogledal na zahod, ki ga je zahajajoče sonce pordečilo, in po notah čričkov najbolj pisanih travnikov na svetu napisal: 

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. 
Sèm je stvarnik sejal nemir 
in lepoto, ki je skoraj popolna, 
in žalost, kot je ni na svetu nikjer. 

Pa je gledal natanko to, kar gledamo danes, take in onake ljudi, lepoto in žalost, in jo je imel rad. Kajti samo kdor ima res rad svojo deželo, lahko reče, ob vsem, kar vidi vsak dan, lepa je moja dežela, samo kdor jo pozna, do brezen in do Aljaževega stolpa, samo kdor je kdaj zaradi nje jokal, samo kdor je že hotel zaradi res tehtnih razlogov kdaj oditi in je potem, ne da bi vedel točno, zakaj, ostal. Kdor je kdaj otrebil zaraslo polje, kdor je zagrizel v klanec, pomolil ob globeli, za klavce in za žrtve, samo ta ima našo deželo rad, menda, ker je samo to ljubezen, poljubljati lepoto in žalost hkrati, temo in dan, ki sta večkrat različna obraza istega človeka. In razumeti, da je nekakšen čuden smisel v tem, da prebivata skupaj, v istem telesu, četudi ga ne razumem, tega ogabnega smisla, to pomeni imeti rad. Reči ob vsem, kar vidim in doživljam in čutim, ob vsem, kar občudujem in ob čemer neskončno trpim, lepa je moja dežela

Lepa je moja dežela. Lepa do muke. 
Samo tu gruli prsteno grlo rim. 
Samo tu so tudi groze manj hude. 
Samo tu lahko živim. 

Za ljubezen gre, točno, za nič drugega kot za ljubezen, samo ta ima oči za lepoto črnega in belega in še vsega vmes. Za ljubezen do muke, samo ta se more pretolči do tega, da razume, da je prav in dobro in normalno, da na istem polju rasteta pšenica in ljuljka, tudi zato, ker se ne ve povedati vedno, katera je katera. In da morata zato druga z drugo živeti. Ker lahko vsak od nas živi samo tu, nikjer drugje, samo v tem koščku raja, kamor nas je Gospod zasadil skupaj. Ker lahko obstajamo, pojemo, molimo in ljubimo samo kot Slovenci.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, junij 2020)

Komentarji

  1. Lepo ste povedali, tudi jaz ne gledam televizije, raje grem na moje njive in z rokami občutim našo zemljo. Vse dobro.

    OdgovoriIzbriši

Objava komentarja