Preskoči na glavno vsebino

Stopil je v sredo strahu


Učenci, iz strahu pred ljudmi zaklenjeni v svoje prostore (Jn 20,19), so velikonočna podoba, povsem primerna današnji. Spomni me na tistole povsem resnično zgodbo izpred par tednov, ki jo je Patricija Maličev opisala na svoji strani, o nesrečnem trenutku, ko se ji je na Barju avto vkopal v vlažno in gosto zemljo in vsemu trudu navkljub ni zmogel ven. Za pomoč je prosila mimoidočo družino, starša z otrokoma, a je v tistem, ko je mati brez pomisleka že stopila, da bi pomagala, oče strogo zabrusil, da vsled socialne distance nihče ne sme narediti niti koraka naprej.

Zatem so mimo prišli ljudje, ki so vendarle pomagali, kljub zapovedim, kljub strahu, da ni morda gospa morda med okuženimi, brez maske in brez rokavic, ker jih pač niso imeli s seboj, so avto uspešno spravili iz blata, gospo v ganljivi jok. »“Da nikoli ne odrečeš pomoči ljudem”, sem rekla sinu, ne da bi se v vzvratnem ogledalu najina pogleda srečala. “Nikoli.” To so nam vedno govorili doma, in ni pomembno, da gre za družino po obeh straneh, v kateri so že od konca devetnajstega stoletja skoraj sami zdravniki.«

Vrednote pred strahom

So namreč nekatere stvari, ki se jim ne smemo in ne moremo odpovedati, niti v še tako težki in zahtevni situaciji. Pomagati, recimo. Pravzaprav šele težke situacije in strah, ki ga te ponavadi vzbudijo v nas, pokažejo, koliko smo v resnici zavezani tistemu, kar smo v zanosu časov blaginje in udobja večkrat predstavljali kot svetinjo svojega življenja. Da, šele strah pokaže, kdo smo v resnici, v kaj verjamemo, česa za nobeno ceno ne bi prodali, drugače povedano, katere so sploh vrednote našega življenja. V tiste, ki se jim pred strahom odpovemo, v resnici nismo verjeli nikoli. In hudo, resnično hudo je, če pred strahom zgroženi ugotovimo, da pravzaprav nimamo ničesar, za kar bi bilo vredno zapraviti svoje življenje. Če namreč nismo za kaj pripravljeni umreti, tudi nimamo ničesar, za kar bi bilo vredno živeti.

Za brate, za Gospoda

Zato na velikonočni večer Jezus stopa v sredo svojih prestrašenih učencev, da jih pošlje ven, po Tomaža, ki se je nekje izgubil. Ker je izgubiti brata huje, kot izgubiti življenje, to verjamemo kot kristjani, ki smo svoje življenje položili v naročje skupnosti, ta je za nas nekaj svetega, nekaj najpomembnejšega za naše življenje. In »učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda,« (Jn 20,20) ko so ga prepoznali in so se ga zato nehali bati v enem od teh njegovih najmanjših bratov (Mt 25,40). Ker je vse mogoče, kadar se ne bojimo Gospoda, tudi umreti zaradi ljubezni, če je treba.

Prav zato se nam na veliko noč razkriva v svojih ranah. Da se ga ne bi bal v ranjenih mojega življenja, v njih je, On, ki sem se mu zdel dovolj vreden, da dá zame svoje življenje.

(misel na 2. velikonočno, belo nedeljo, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej