Preskoči na glavno vsebino

Nekaj se je premaknilo


Kdor je kdaj že zares neučakano čakal jutra, zaradi lepote, toplote ali preprosto zaradi konca neprijetne noči, noč je vedno polna neznanosti, strahu in skrbi, kdor je s kremenitim upanjem zato neprestano strmel v nebo, ve, da se vsak svit začne z res drobceno, najrahlejšo spremembo na obzorju. To pa se da opaziti samo sredi najbolj goste teme, na človekovem grobu, tam, med težavami, samoto, stisko in grehom, med vsem torej, kar ga v življenju hromí in mrtví. »Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba.« (Jn 20,1)

Nekaj je drugače …

Pričam prve velike noči se ni dogajalo nič drugega kakor vsem drugim ljudem, za vse je bila noč enako gosta, za vse enako dolga, pestile so jih podobne težave, skozi podobne skrbi so se prebijali. Samo to, da so opazili, da se sredi noči vendarle nekaj dogaja, da je nekaj drugače, da nekaj ni več tako, kot je bilo poprej, samo to jih je ločilo od drugih. Nekaj jih je pretreslo. Bili so sposobni drugačnega pogleda na svet, sposobni opaziti spremembo v podobi sveta in življenja, kakršnega so poznali. Pa čeprav je bilo samo par malenkosti, samo nekaj za ped premaknjenih stvari, je bilo nekaj povsem drugače.

Velika noč je vedno majcena nenavadna stvar sredi zelo navadnega sveta. Prtič, »posebej zvit na drugem mestu,« (Jn 20,7) in ne med povoji, nekaj tako nežnega, s skrbjo urejenega in položenega v človekovo življenje, kar pa izkazuje brutalnost resnice, da ne gre za slučaj, ampak za dokaz, da Bog ni mrzlo, negibno truplo in da nekaj nežno premika tudi tam, kjer se zdi, da je vse umrlo. Tudi v meni. Predvsem v meni.

… v meni

Kristus vstaja, ljubezen zmaguje smrt in zlo, tudi v tem trenutku, v svetu, ki preživlja svojo najbolj temeljito in naporno pomlad. Sredi stiske se na toliko načinov rojeva ljubezen, nekoliko iskrenejša je postala, se zdi, in več kot ima ovir pred seboj, bolj je trmasta, bolj vztrajno išče svojo pot kakor drobna rastlinica skozi asfalt. Zadnje dni imam zaradi tega kar nekoliko slabo vest, ko vidim toliko ljudi, ki pomaga, ki se žrtvuje v tveganju, sam pa bolj ali manj sedim doma in čakam, da mine ta neprijetni krč.

In ta slaba vest, prav to je vstajenje mene kot mrtvega človeka. Nekaj se je premaknilo v meni, nekaj je za ped drugačno. Zato vem, da je velika noč resnična. Vznemirja me, sprašuje, me sili, da razmišljam o stvareh, o odločitvah, o življenju, kaj je več vredno, varnost ali ljubezen. Provocira me, da grem kakor njegovi učenci »ven« (Jn 20,3), »drugam« torej, ker je to edino, kar zanesljivo vem o velikonočnih stvareh: da vstali Kristus vedno znova uhaja svojim, beži iz varnih okolij, iz gotovih rešitev, iz vprašanj, na katera poznamo odgovore, in teče tja, kamor moramo priti, pa nismo šli, ker nas je bilo strah ali ker se nam ni ljubilo. In da se nam da najti tam, kjer je za nas življenje. »Nekje drugje«.

Veselo veliko noč!

(misel za veliko noč 2020)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej