Dolga pot domov



Pot do Emavsa je dolga. Ne v fizičnem smislu, šestdeset stadijev ni posebno huda razdalja, dobrih enajst kilometrov, toda Emavs je daleč, ker traja dolgo, preden človek naredi dovolj dolgo pot vase, da se nazadnje dotakne nečesa, kar v njem sproži potrebo po tem, da bi se vrnil tja, od koder je ušel. Dolgo traja, da pride pred zid, pred katerim mora pred seboj ugotoviti, da naprej ne gre več – in da je treba nazaj, nazaj tja, kjer je njegovo mesto, v Jeruzalem.

Táko pot velikokrat povzroči kak spor, prepir ali pa razočaranje, poraz, pred nas se postavi neka ovira, ki ne pusti, da bi šlo po naše, tudi Kleopi in sodrugu ni šlo tako, kot sta si želela in predstavljala s to zgodbo o Jezusu, pa sta užaljeno zaloputnila z vrati in odšla stran, kolikor daleč sta mogla. Na pot proti Emavsu, dolgo pot odkrivanja resnice in naših odgovorov nanjo, in na kateri vendarle nista sama. Medtem ko sta hodila, »se jima je približal sam Jezus in hodil z njima.« (Lk 24,15)

Vprašanja

Táko užaljeno pot namreč Bog izkoristi za postavljanje vprašanj. Ne za naučene pridigarske trditve, za vprašanja, ker bi trditve sicer postavile še en zid trme. Zato postane Bog vprašanje samo, z njim spremlja človeka na napačni poti. »O kakšnih rečeh se pogovarjata …?« »Kaj neki?« »Mar ni bilo potrebno …?« (Lk 24,17.19.26) »Se ti zdi, da delaš prav?«

Z njimi izzove žolčne trditve, iz njiju bruhata žalost in razočaranje. In tako to pot v sicer napačno smer dela smiselno, da tako vsaka, tudi napačna pot nekam pripelje, in ta ju pripelje do gostilne, v kateri dozorita za pot nazaj. V gostilni, za mizo, tam se nekaj v njima razlomi. Za mizo. Z vprašanji ju je pripeljal do tja, od koder sta užaljena utekla, v skupnost, ki jo potrebujeta, dasiravno je takšna, kakršna je, in do problema, ki sta ga mogla rešiti le tako, da sta nekaj v sebi »razlomila«. Vsaka evharistija, večerja z brati in Bogom, zahteva, da pri njej nekaj razlomimo, nekaj žrtvujemo, da se od nje vrnemo drugačni, da spremenimo pot, ranjeni, a živi. Le tako lahko živimo dalje. Zato se učenca »še tisto uro«, še s kruhom v ustih vrneta nazaj in »najdeta« skupnost, ki sta jo zapustila (Lk 24,33).

Velikonočni glagol

Najti. Kako zelo velikonočni glagol je to! Najti razloge v nesmislu, odgovore v vprašanju, najti pogum, najti, odkriti v človeku brata in z vsem tem samega sebe, to je isto kot spoznati Jezusa za tisto mizo v gostilni, to pomeni živeti veliko noč. Toda do nje je počasen proces, dolgo se je treba spraševati, dolgo hoditi, kar pomeni iskati, vztrajati, dvomiti, pustiti, da nas nekaj vznemirja, da nas nekaj vodi po poti, da potem za neko banalno mizo v oštariji najdemo Vstalega, ki je ponavadi tam, kjer smo ga najmanj pričakovali, in lomi kruh. Naš hleb kruha, ki je hrana skupnosti, ne posameznika.

(misel ob 3. velikonočni nedelji, leto A)


Komentarji