Preskoči na glavno vsebino

Dolga pot domov



Pot do Emavsa je dolga. Ne v fizičnem smislu, šestdeset stadijev ni posebno huda razdalja, dobrih enajst kilometrov, toda Emavs je daleč, ker traja dolgo, preden človek naredi dovolj dolgo pot vase, da se nazadnje dotakne nečesa, kar v njem sproži potrebo po tem, da bi se vrnil tja, od koder je ušel. Dolgo traja, da pride pred zid, pred katerim mora pred seboj ugotoviti, da naprej ne gre več – in da je treba nazaj, nazaj tja, kjer je njegovo mesto, v Jeruzalem.

Táko pot velikokrat povzroči kak spor, prepir ali pa razočaranje, poraz, pred nas se postavi neka ovira, ki ne pusti, da bi šlo po naše, tudi Kleopi in sodrugu ni šlo tako, kot sta si želela in predstavljala s to zgodbo o Jezusu, pa sta užaljeno zaloputnila z vrati in odšla stran, kolikor daleč sta mogla. Na pot proti Emavsu, dolgo pot odkrivanja resnice in naših odgovorov nanjo, in na kateri vendarle nista sama. Medtem ko sta hodila, »se jima je približal sam Jezus in hodil z njima.« (Lk 24,15)

Vprašanja

Táko užaljeno pot namreč Bog izkoristi za postavljanje vprašanj. Ne za naučene pridigarske trditve, za vprašanja, ker bi trditve sicer postavile še en zid trme. Zato postane Bog vprašanje samo, z njim spremlja človeka na napačni poti. »O kakšnih rečeh se pogovarjata …?« »Kaj neki?« »Mar ni bilo potrebno …?« (Lk 24,17.19.26) »Se ti zdi, da delaš prav?«

Z njimi izzove žolčne trditve, iz njiju bruhata žalost in razočaranje. In tako to pot v sicer napačno smer dela smiselno, da tako vsaka, tudi napačna pot nekam pripelje, in ta ju pripelje do gostilne, v kateri dozorita za pot nazaj. V gostilni, za mizo, tam se nekaj v njima razlomi. Za mizo. Z vprašanji ju je pripeljal do tja, od koder sta užaljena utekla, v skupnost, ki jo potrebujeta, dasiravno je takšna, kakršna je, in do problema, ki sta ga mogla rešiti le tako, da sta nekaj v sebi »razlomila«. Vsaka evharistija, večerja z brati in Bogom, zahteva, da pri njej nekaj razlomimo, nekaj žrtvujemo, da se od nje vrnemo drugačni, da spremenimo pot, ranjeni, a živi. Le tako lahko živimo dalje. Zato se učenca »še tisto uro«, še s kruhom v ustih vrneta nazaj in »najdeta« skupnost, ki sta jo zapustila (Lk 24,33).

Velikonočni glagol

Najti. Kako zelo velikonočni glagol je to! Najti razloge v nesmislu, odgovore v vprašanju, najti pogum, najti, odkriti v človeku brata in z vsem tem samega sebe, to je isto kot spoznati Jezusa za tisto mizo v gostilni, to pomeni živeti veliko noč. Toda do nje je počasen proces, dolgo se je treba spraševati, dolgo hoditi, kar pomeni iskati, vztrajati, dvomiti, pustiti, da nas nekaj vznemirja, da nas nekaj vodi po poti, da potem za neko banalno mizo v oštariji najdemo Vstalega, ki je ponavadi tam, kjer smo ga najmanj pričakovali, in lomi kruh. Naš hleb kruha, ki je hrana skupnosti, ne posameznika.

(misel ob 3. velikonočni nedelji, leto A)


Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več