Preskoči na glavno vsebino

Nekaj naravnega


»Oko za oko in zob za zob« (Mt 5,38) ter »Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika« (Mt 5,43) je logika sveta, v katerem živimo. Še danes, še vedno, pa čeprav sta od teh besed minili že vsaj dve tisočletji. Ne morem si kaj, da ne bi sklepal, da je to nekaj odpornega na čas, da je to torej za človeka nekaj naravnega. In da je zato slišati iz Jezusovih ust naročilo: »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo,« logično nekaj, kar se nam upira do samega mozga. Seveda, če pa to ni nekaj naravnega. Vendar Jezus poleg naročila doda še pomemben razlog zanj, ki te besede postavi v povsem drugačno luč in močno zamaje naše prepričanje: »Ljubite jih zato, ker tudi vas ljubi vaš Oče, ne glede na to, ali ste dobri ali hudobni.« (prim. Mt 5,45)

Sovraštvo je nenaravno

Ta nenaravna logika nam torej vendarle ni tako tuja. Nekaj naravnega je, da starši ljubijo svoje otroke, ne glede na to, ali so dobri ali hudobni. In čutiti, da nas starši ljubijo, ne da bi si to morali s čim zaslužiti, je tudi nekaj naravnega, vsi smo to izkusili na lastni koži. Razen če … smo živeli neko nenaravno življenje, če nam je bila v njem ljubezen, ki jo potrebujemo, ki nam kot človeku skorajda pripada, odtegnjena.

Kajti vedno, ko se človek ne čuti ljubljenega, ko v svojem življenju ne čuti ljubezni, ko ne dobi nečesa, kar je zanj bistvenega in povsem naravnega, nastane v njem prostor za sovraštvo, za greh, za zlo. »Lakota vsakega človeka naredi za kriminalca« (iz filma »Batman Begins«). Res, človek dela greh in slabo in zlo, človek sovraži samo iz globoke lakote, iz nemoči, iz globoke potrebe po ljubezni, ki je nima oz. je ne čuti. Sovraštvo naših sovražnikov je tako posledica nekega nenaravnega življenja in zato samo pretresljiva prošnja po ljubezni.

Ljubezen je logična

Zato je Jezusova beseda o ljubezni do sovražnikov logična, ker je logično, da človek, ki sovraži, ne potrebuje sovraštva, ampak ljubezen, ker je samo to tisto, kar je zanj nekaj naravnega, kar ga bo pomirilo kot mleko dojenčka v materinem naročju. In ker je logično, da naju iz te situacije, v kateri trpiva oba, ne bo rešilo moje sovraštvo, ampak moja ljubezen. In ker je logično, da se tega, da bi to nenaravno zlo vstopilo tudi v naše življenje, lahko rešimo samo s tem, da ljubimo. Kajti kdor bo sovraštvo vračal s sovraštvom, se bo slejkoprej tudi sam ujel vanj.

Zlo nikogar ne reši. Zato ne mene ne človeka, ki me sovraži, iz zla in sovraštva ne more rešiti zlo, sovraštvo, ampak ljubezen. Kajti ko se človek čuti ljubljen, neha sovražiti, kajti nekaj naravnega mu je ljubezen in ne zlo. Če pa še ne ljubi, pomeni, da tega še ne čuti. Da ga je treba ljubiti še in še bolj. Sovražnik pač vedno potrebuje več ljubezni kot tisti, ki nas imajo in ki jih imamo radi. Sovraštvo je namreč pomanjkanje ljubezni. Naše ljubezni.

(misel ob 7. navadni nedelji, leto A)
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več