Preskoči na glavno vsebino

Kompliciranje


Morda se to dogaja tudi vam.

Ko mi srce očita, da sem nekoga hudo prizadel, se – da bi se izognil gnilemu občutku v sebi – velikokrat potolažim, rekoč: »Saj nisem nikogar ubil. Če pogledaš, sem še vedno veliko boljši človek od drugih.« Res je, nikogar nisem ubil. Toda ali ne kdaj beseda bolj boli od pesti in očrnjen ugled bolj kot samica? Ali niso še huje mrtvi ljudje, ki jih ljudje zaradi klevet zavržejo?

Ali pa ko mi pogled zdrsne na nesramno globoki dekolte mimoidoče ali bahavo goloto mladenk na spletu. Tudi tedaj imam na zalogi veliko opravičil, bolj ali manj gredo vsa v napevu: »Saj sem obljubil samo celibat, neporočenost. To pa še ne pomeni, da ne smem pogledati tudi kakšne lepe punce, kajne? Saj ni prepovedano.« Res je, ni prepovedano. Kot tudi žalost, zlomljena srca, občutki krivde in razdrte družine niso prepovedani. Ko gledaš kako drugo dekle in si je potihem želiš, imaš res še vedno rad svojo ženo? Mar nista na nek način že – ločena?

Ali pa ko gre za vrednote in resnico, vedno večkrat je tako, tudi tedaj si znam pripraviti dobro apologijo: »Saj se lahko kdaj pa kdaj zlažeš. Saj samo takrat, ko je to zares pomembno, ko ti koristi, sicer pa ne.« Ampak: imam res tako rad resnico, da jo bom kdaj tudi zagovarjal, čeprav mi bo to škodilo? Je potem še kaj višjega na lestvici vrednot kot samo – lastna korist?

Morda se to dogaja tudi vam. »Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti ...« (I. Cankar, Skodelica kave)

Začne se z malenkostjo

Kot jaz se boste hoteli tudi sami opravičiti pred seboj: »To so malenkosti. To ni nič takega. Ne kompliciraj.« Že res. Malenkosti. Kot je malenkost tudi ena sama majhna iskrica v presušeni travi. A ko jo vidite, hitro stopite nanjo in jo poteptate. Veste, kaj bi se lahko zgodilo. Kompromisi in popuščanja bi zanetili požar. Nič drugače ni s človekom in njegovimi dejanji. Vse velike zadeve se začnejo v srcu. Z drobno idejo, nevredno pozornosti. In vsi veliki grehi tudi.

Življenje ni malenkostno. Nikoli. O tem govori Jezus: uboj, prevara, laž, ločitev in kar je še takega, se ne začnejo takrat, ko se to zgodi zunaj, ampak mnogo prej, znotraj, v srcu: s trenutkom sovraštva, z drobcenim poželenjem, s skoraj nevidno željo po maščevanju. Toda ni problem, če se iskra vžge, problem je, če se je ne pogasi. Če malenkostim ne dajemo dovolj pozornosti.

Zahtevnost

Zato je treba biti do sebe zelo zahteven, veliko bolj kot do drugih ljudi, tako pravi Jezus. In ja, kdaj tudi komplicirati, ko gre za tiste res pomembne zadeve. Ker človeka kompromisi pač pokopljejo. Ker je golo izpolnjevanje zapovedi samo iskanje lukenj v zakonu, lukenj, v katerih se kmalu lahko znajdemo tudi sami.

Zato je treba narediti korak več, ne korak manj. Korak bližje človeku in Bogu je to – in ne zgolj »kompliciranje«.

(misel ob 6. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j