Preskoči na glavno vsebino

Radovednost, lepa čednost

Otroci raziskujejo in preizkušajo, odrasli jih pri tem ne smemo zatreti


Ko sem se v četrtem letniku gimnazije prvič srečal s poukom filozofije, nam je profesor povedal, da je to v prevodu »ljubezen do modrosti« ali, če rečemo malce po domače, kar »radovednost«. Ne vem, kako si predstavljate tiste prve filozofe, morda tako kot jaz, kot bradate možake, ki so veliko znali in veliko vedeli. Pa ne gre samo zanje. Mislim, da so se prvi filozofi sprehajali že po prazgodovinskih jamah in hoteli narediti stvari nekoliko drugače. Tisti ljudje, ki jim ni bila dovolj rutina, tisti, ki so hoteli nekaj več. Čeprav so bili obsojeni na neodobravanje in na »kompliciranje«, čeprav so jih prav zato gotovo velikokrat dobili po betici, prav zaradi njih danes ne živimo več v jamah in smo sposobni velikih dosežkov. Zasluga radovednosti. Nečesa najbolj človeškega, kar nosimo v sebi.

Da ne? Poglejte otroka. Otrok je radoveden po naravi. Spomnite se samo njegovega večnega »zakaj« ali vsesplošnega »spoznavanja« stvari s slino in dlesnimi. Ali pa njegovega odpiranja vseh omar v kuhinji in seganju po naočnikih. Eno samo raziskovanje ga je. Vedoželjnost. Želja, da bi videl, da bi čutil, da bi se nečesa novega naučil, kaj novega spoznal. Da bi naredil korak naprej. Nekoliko čudno, bi lahko sklepali, je torej to, da sploh kdaj pride do trenutka, ko se našemu otroku »ne ljubi« več učiti, ne ljubi več raziskovati, biti radoveden.

Pubertetniki raziskujejo odnose

Morda na to samo narobe gledamo. Morda se njegovo raziskovanje v nekem določenem obdobju, recimo v puberteti, samo spremeni, njegovo zanimanje iz naravoslovja in jezikoslovja preskoči na drugo raven, da se torej namesto v znanost podaja na področje odnosov, ki jih morda še ne pozna tako, kot bi jih moral, preden se poda v popolnoma neznani svet, v iskanje svoje bodoče nove družine. In tja mora sam, če ne zlepa, pa zgrda. Ničkoliko užaljenosti in ničkoliko razočaranj staršev sem že videl, ker je njihov otrok večkrat nasilno prekinil odnose z njimi. Ne bom pavšalen, a tudi mislim, da se ne bom pretirano zmotil, če rečem, da so to naredili v imenu svoje svobode. Da so se končno izvili iz primeža staršev, ki so hoteli, da otrok živi po njihovo – in ne po svoje.

Zato je pravzaprav edina resna skušnjava staršev pri raziskovanju otroka, pri njegovi duhovni rasti predvsem to, da bi ga pred tem s silo ustavili. Čeprav se sliši nenavadno, to odrasli posebno v zadnjem času kar radi počnemo. Tisti »dobrohotni strah«, da se našim otrokom ne bi kaj hudega zgodilo, je morda edini dovolj močan dejavnik, ki lahko ugasne otrokovo žejo po znanju in napredovanju, po rasti, po korakih.

Otrok mora preizkušati meje

Misleč, da ga bomo pri tem obvarovali hudega, mu zatremo tisto največjo iskro, ki mu plameni v prsih. Otrok se namreč v radovednosti ne ustavi, kadar sam česa ne zmore, sam bi poskušal in poskušal, dokler ne bi nekako prišel do svojega cilja. Otrok se ustavi, ko ga nekdo, ki mu je najbližji in ki ga ima rad, prepriča, da tega ni sposoben, da tega ne bo zmogel sam. To je nekaj najhujšega, kar mu lahko naredimo, da mu ubijemo željo po novih svetovih. V svoji veliki »ljubezni« lahko človeka naredimo za življenjskega invalida, ki se z življenjem in izzivi, ki jih to prinaša, ne zna in ne zmore več spopadati sam. Otrok mora preizkušati meje – in jih mora preizkusiti sam, dokler jih temeljito ne razišče. V raziskovanju je namreč kakšna slepa ulica – ali še bolj konkretno padec, razočaranje, poraz – nekaj neizogibnega, upal bi si reči, celo nujno potrebnega, bistveni del spoznavanja samega sebe in drugih ljudi, drugih obzorij. Tudi to ali predvsem to je radovednost.

Starši in ostali odrasli smo jim pri tem sopotniki in pomočniki, ki jim najbolj pomagamo tako, da jih ne obvarujemo napora, ampak da jim s svojim zgledom pokažemo njegovo vrednost. Tudi nas mora kaj zanimati. Tudi mi se učimo. Tudi mi delamo napake. Najbolje je, da vse to naši otroci vidijo. Tako bodo razumeli, da radovednost in z njo povezana rast ne more iti na račun drugega človeka. Da imamo pri svoji rasti tudi meje, ki niso ovire, temveč usmerjevalci. Kakor palica ob mladem drevescu, ki ni tam zato, da bi rasla namesto njega, ampak ob njem. To smo tudi starši in vzgojitelji naših otrok.

(članek je bil objavljen v reviji Naša družina, 17.2.2019)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj