Preskoči na glavno vsebino

Odvisnost od ploskanja


Niso težava v našem življenju porazi, niti razočaranja, niti stranpoti, bolj bi rekel, da je vse to za življenje skorajda nujna, potrebna stvar, nekakšni kažipoti so, veliko več povejo, kam je treba iti, za kaj se je treba odločiti, kot pa zmage. Veliko večja težava v življenju lahko postane odvisnost od ploskanja, ki smo ji dandanes tako zelo podvrženi. To neprestano naprezanje, da bi bili ljudem všeč, da bi nas torej všečkali, da bi bili opaženi, da bi nam ploskali, ker smo lepi, ker smo dobri, ker smo uspešni, ker smo spodobni. Da bi v njihovih očeh in na odru celega sveta nekaj pomenili, misleč da je to tisto, kar nas bo naredilo za vredne in dragocene.

To ni prineslo več truda, da bi postali boljši ljudje, ne, ker pač ne zmoremo čez noč zamenjati kože, ker smo še vedno samo slabotni ljudje iz krvi in mesa, smo spremenili to, da smo si na obraz nadeli samo še več mask, samo še več laži, ki jih moramo vzdrževati pred drugimi. To je problem, ki ga prinaša potreba po ploskanju, začeli smo delati kompromise z resnico.

Dirka všečnosti je zato Prokrustova postelja sedanje dobe. Seveda ne gre samo za make-up, to je še najmanjši problem. Ker se zaradi dobre javne podobe pred drugimi ne smemo osramotiti, pač ne bomo rekli, da je nekaj slabo, ne bomo se borili proti stvarem, ki grejo proti našim vrednotam. Ne, tiho bomo. Tiho bomo, da ne bi zaradi tega prišli ob dobro ime. Ali ob dobro službo. Ali ob gotovo pokojnino. Po drugi strani nas razjeda skrb: kaj pa, če odkrijejo, kdo sem v resnici? V svetu ploskanja sam, takšen kot sem, postajam vedno manj vreden. Potreba po uspehu je napolnila bolnišnice s pregorelimi ljudmi …

Jezusa niso marali. Ne samo zato, ker je bil sin nekega Jožefa, predstavljam si, da reveža, ki v Nazaretu ni pomenil kaj dosti. Še bolj ga niso marali zato, ker je tako govoril. Ni izkoristil potenciala, ki so mu ga prinesli čudeži. Jih pač ni delal za javno podobo, ampak v službi človeka in v službi resnice, za to se je odločil, to je očitno evangelij, za katerega ga je mazilil Duh Gospodov (Lk 4,18). To je bilo za bolne na telesu ozdravljenje, za tiste, bolne na duhu, pa očitno nekaj, kar ljudem ni všeč, pa so morali slišati: »Resnico vam govorim.« (Lk 4,25)

Vsekakor Jezus ozdravlja. Kakor tudi resnica, ki jo govori, boleča, grda, trda resnica. Nekateri naši sodobniki mu sledijo, vidimo jih na medijskem križu, na sodiščih, tudi na jezikih vaških opravljivk so se znašli. Poleg njih so »konji« (Kobali) in »prašički« (Prešički), tisti, ki jim je spodletelo, ki ne morejo več vzdrževati maske, ki jih je javnost v službi »kruha in iger« razkrinkala. Pod njimi kot na Golgoti mimo hodimo ostali, ki smo tiho, tisti, ki nam še uspeva biti v senci, in se jim smejemo v grozi, ker ne vemo, kdo bo naslednji.

Zaradi česa bi raje umrli?

(misel ob 4. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n