Daj mi!

Velikokrat se je že to zgodilo, že neštetokrat ista situacija kot tista prejšnji teden, ko sem stal v vrsti pred delikateso. Niti ne vem več, ali sem si zaželel mortadele ali pršuta, od tistega čakanja v vrsti sem si zapomnil neko povsem drugo mesnatost. Pa da ne boste mislili, da je šlo za kakega nevzgojenega paglavca, na vrsti je bil moški srednjih let, menil bi, da se ima samega sebe za precej pomembnega človeka, tako je izgledalo, ko je delavki za pultom naročil: »Daj mi žemljo in deset dek kuhanega pršuta.«

Ta grobi »daj mi« me je zdrznil. Delavka na oni strani pulta se mi je zasmilila, kakor da spada med njegovo najnižjo služničad, jo je ogovarjal, majhna je bila pred njim kot njegova kultura pred njo. In kakor v procesiji so mi nato cepali pred spomin, eden za drugim, otrok, ki me je pri verouku prijel za rit, pa otroci, ki ne znajo več pozdravljati, in oni, ki ne znajo vikati, bolj ali manj isti otroci so to, pa dekleta, ki jim moški ne odpirajo več vrat pri avtu, voznik, ki se ne zna zahvaliti, kadar se mu umakneš, da gre lahko mimo po ozki cesti … In na drugi strani spomin iz gimnazijskih let, ko nas je v prvem (!) letniku, zelene mladce, nek profesor pri pouku redno vikal.

Tistega našega srednješolskega profesorja sem globoko spoštoval. Tako pač je, kot te nekdo spoštuje, se to spoštovanje vrača, saj je vendar tako, da si do drugih tak, kakršen si tudi do sebe. Nobene maske, nobene hinavščine ni v tem, nobenega prilizovanja, če se komu priklonimo, če koga spoštljivo ogovorimo, če nekomu odpremo vrata. Nasprotno, zdi se mi, da so prav te male podrobnosti vsakdana iskanje in občudovanje lepega. Tega pa res ni več. Planinci na gorah nabirajo kondicijo in žige, razgled jim ne pomeni kaj dosti. Turisti naredijo sliko in gredo naprej, po drugo znamenitost. Mame na sprehodih s svojimi otroki preverjajo instagram, ne gledajo jih več, vsakdanji so jim že. Nebo gori v rdečih odtenkih, ljudem pa se to ne zdi nič posebnega.

Zato razmišljam, če ni za vsesplošno pomanjkanje vljudnosti dandanes morda krivo vse večje zanemarjanje pomembnosti lepega, estetike torej. Ker pač vse vedno bolj teži k uporabnosti, funkcionalnosti stvari, je lepota postala malodane nek nepotreben in nepomemben privesek, saj, razumljivo, od nje vendar ni kaj prida koristi. In če gledamo s tega vidika, tisti »daj mi« niti ni več tako nepričakovan. Saj je bilo vendar možakarju pomembno predvsem to, da bi, sestradan, zagrizel v slastni sendvič, ne pa, ali mu ga bo dala vesela ali užaljena prodajalka. Ona je vendar tam zato, da uresničuje naše želje, ne pa, da dobiva pohvale na račun svoje frizure …

Če razumete ironijo in to, v kakšne skrajnosti lahko pripelje podobno razmišljanje, potem ni treba filozofirati, kako pomembna je za obstoj človeka lepota. In da je človek in človeški tisti, ki jo zna iskati, ki jo zna občudovati, ko mu pride naproti. Tisti, ki gleda zvezde v zimski noči, tudi če ga že pošteno zebe. Ste vedeli, da je človek edino bitje, ki gleda v nebo?

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, februar 2019)