Verjeti. Vrniti se. Ostati. (repeat)

Ostanite v meni in jaz v vas. (Jn 15,4)

V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos.

Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slejkoprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo.

Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi.

Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali.

Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili.

Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju).

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik