Potrebnost dvoma

Tomaž pravzaprav ni nič drugačen od ostalih apostolov. Tudi oni niso verovali besedi, ki jo je povedala Marija Magdalena. Zaklenili so se v svojo sobo kot kakšen uporen najstnik in ostali tam, užaljenega obraza in prepričani v svoj lastni prav. Ko kdo naredi kaj takega, je to vedno znamenje, da ga je strah. Boji se viharjev in neviht, zato se skrije, zato si zatiska oči in si domišlja, kakor da se ni nič zgodilo.

Pa se je zgodilo. Kristus je umrl. Kakor umre veliko naših načrtov in podob. Veliko naših pričakovanj in želja. Veliko naše logike se sesuje v prah. Življenje, ki ne gre, kot smo si ga zamislili. Otroci, ki ne živijo po naših vrednotah. Dogodki, ki nam zamajejo vero.

Vendar to še ni najtežji del. Nekako sprejmemo, da je Kristus umrl. Nekako sprejmemo poraz in razočaranje. Ne moremo pa sprejeti, da je isti umrli Kristus tudi vstali Kristus. Če povem drugače, da je njegova smrt tudi naše odrešenje. In da je takšna tudi naša smrt … naša rana, naš poraz.

Ne bom pametoval o razlogih, ki jih ne poznam, in trosil lažnih upanj. Preprosto pa me preseneča dejstvo, da je velikonočni dogodek pravzaprav tisti, ki je človeka zmotil, ki mu je postavil dvom v to, da misli in sklepa in hodi prav. Velika noč je dvom v njegovo lastno logiko, v naravni potek dogodkov, v odvijanje stvari tako, kot si jih je človek zamislil. Klofuta. Streznitev. Da bi človek obrnil svojo pot, ker za to ni nikoli prepozno.

Pravzaprav se mora ob naših velikih nočeh, naših smrtih, ki so začetek naših vstajenj, v nas odviti nek izredno potrebni proces. Prav tisti, ki ga mora narediti užaljeni najstnik, zaprt v svoji sobi, ker je nekaj zmotilo njegovo pot. Razumeti mora, da je dvom v njegovo zaverovanost in logiko stvar ljubezni in da je za življenje celo potreben, ne zato, da bi mu življenje porušil, temveč da bi mu ga zgradil. Da bi preveril njegove temelje in ga utrdil v ciljih. Da bi razumel, da je dvom v službi njegove prihodnosti. Da bi zato tudi sam velikokrat dvomil, preverjal, iskal, se spraševal in se nikdar ne zadovoljil s površnimi in poceni tolažbami, ker je to edino, kar človeka ohranja živega in kar ga pripelje do cilja. Da hodi, da vedno hodi.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik